brumec.org

Križ (Santa Croce)

Križ je majhen kraj v tržaškem zalivu, nekaj kilometrov naprej od mejo na Fernetičih. Če ste kdaj šli pogledat grad Miramare, ste bili že zelo blizu.

16. junija se začne Kriški teden, kulturno-umetniško-zabavna prireditev, v sklopu katere bodo priredili tudi fotografsko razstavo. Tako so naju z Mojco povabili, da prideva na obisk in ujameva nekaj krajevnih utrinkov. Križ je krasna vasica z ozkimi uličicami, prijaznimi ljudmi in presenetljivo nepopraskanimi avtomobili. Tudi najin gostitelj Daniel (in Teja) je bil ZELO prijazen in ustrežljiv. Razkazal nama je okolico, naju usmeril k zanimivim točkam, za povrh vsega pa skrbel še za izvrstno hrano. Kaj si lahko želiš boljšega?

Naredila sva veliko fotografij, mnogo od teh res lepih (kar sicer ni težko, saj je Križ zares fotogeničen:), sedaj pa jih morava pripraviti za razstavo, ki bo čez 14 dni v ribiški hiši (bodoči lokalni etnološki muzej, recimo). Nekaj od teh fotk bi vam rad pokazal že prej (preden gredo v tisk), saj me zanima vaše mnenje. Bom vesel, če si kdo vzame čas in pokomentira; lahko tudi v stilu “prva je čudna, druga je pa fajn!”, hehe. Hvala.

P.S. Daniel mi je sporočil, da se je Sveti Križ pred nekaj leti preimenoval v Križ, zatorej popravljam naslov prispevka.

Dve vremenski za četrt stoletja

Pograbil sem aparat, na njem je bil širokokotnik. Vredu bo, sem si mislil in stekel na konec vasi, kjer imamo lep pogled proti Alpam. Tokrat se hribov skorajda ni videlo, saj se je v Kamniški Bistrici razbesnela precej pisana nevihta, ki jo je dodatno poživila še svetloba sončnega zahoda s strani. Tako sem stisnil eno panoramo, za priboljšek pa še igro oblakov neposredno nad mano. Je zabavno, tole zgodnjepoletno vreme, kajne?

Mimogrede pa hvala za vse lepe rojstnodnevne čestitke, najboljši ste :)

Žegnanje na Zduši

Od tega je sicer že štirinajst dni, ampak moram pokazati kakšno fotko, sicer me bo Nika ob naslednji priliki spet kregala, da samo stiskam (prožilec, ne nje), pa nič ne pokažem.

Če se kdo spomni, sem imel po lanski velikonočni poslanici kar pol leta premora, preden sem spet kaj napisal. No, držimo pesti, da ta vnos ne naznanja daljšega premora =) Ampak vrnimo se nazaj k temi!

Letošnja velika noč je bila nekaj posebnega, saj nas je obiskala tudi štajerska babica, v primerjavi z letom poprej pa je sneženje zamenjalo lepo sončno vreme. In tako smo nesli pirhe, hren in rezervni hren k žegnu. Videli boste, da so se zbrali predvsem mladi, pa tudi kakšna veteranka se najde vmes. Na koncu pa imate še dve prav posebni fotki; Anžeta, ki išče jajčka! So jih zajci skrili, je rekel.

Eifflov stolp

Katera je največja pariška znamenitost? Je to morda Louvre? Notre Dame? Elizejske poljane? Štadion State de France? Ne, ne, ne in ne. Največji in najvišji je le eden, Eifflov stolp. Najznamenitejša stavba v Franciji, stolp iz leta 1889, ki je v času najinega obiska praznoval 120-letnico. Visok je 324 metrov in ima tri nadstropja; prvi dve lahko dosežete peš, do tretjega pelje le dvigalo. Pred stotimi leti so Parižani zatrjevali, da je grd. Jaz mislim, da je fotogeničen. In presneto visok, ko greš gor peš.

Katera se mi je najbolj posrečila? Meni je všeč druga.

Parižanke

Z Mojco sva zadnji teden preživela v Parizu. Potrebovala bova še nekaj časa, da strneva vtise, kaj napiševa in seveda priloživa fotografije. Zaenkrat pa le kanček utripa visoke pariške mode na ulicah glavnega mesta. Mar niso čedne, te Parižanke?

Foto klub Koroška na obisku v Kamniku

V soboto so nas obiskali fotografski prijatelji s Koroške. En mesec in nekaj mailov je trajalo, da sva z Matjažem dorekla podrobnosti. Prišlo jih je trinajst in sprva se jim je najbolj fino zdelo to, da jih bo več; za vsak primer, če se bomo stepli.

To se ni zgodilo, saj smo se imeli nadvse luštno. Ogledali smo si naše klubske prostore, pokukali v Kamnik in osvojili Veliko planino. Medtem ko je Matjaž zlorabljal zelo široki kot, sem se jaz trudil na crop aparatu. Naša Ana pravi, da malo še znam, kako dobro, pa lahko ocenite sami.

Če bi kdo raje gledal lepe fotke, pa naj pogleda, kaj je ustvaril Jaka.

Ko smo potegnili črto pod dnevom (in ko je bila odplesana še zadnja polka), smo skupaj ugotovili, da nam res ni bilo nič hudega. V pričakovanju naslednjega srečanja pa dodajam še skupinsko.