Utrinki
Mojčini bratranci. Vsi trije zelo fotogenični, vsak na svoj način. Vsakemu sem privoščil tudi malce drugačno postprodukcijo. Like?
Prvi minus
Ura? 8 zjutraj. Usedel sem se v avto in se z mrzlimi prsti močneje oprijel volana. Zrak je bil suh, čist – oster. Ni bilo meglic, videlo se je daleč in hribi so se zdeli najbližje letos. Sonce je že stalo nad Vovarjem, drevesa na sosedovem travniku so metala dolge sence in jih lovila za repe. Vedno tako uspešna…
Nisem zavil proti Alpam, ampak proti Ljubljani. Na faks. Počasi se spet navajam na predavanja in letos sem že našel dve zanimivi. Eno pričakovano (navsezadnje gre le za astronomijo), drugo precej nepričakovano. Izgleda, da je profesor precej odprte glave. Bomo videli.
Termometer je kazal prvi minus letos. Minus ena. Ni se zdelo mrzlo, bilo je predvsem sveže. In bilo je zelo fajn. Oglasil sem se še pri Teji, ki ureja še zadnje stvari pred tistim veselim dnem. In že zdaj vidim, kako super bo. Že cel mesec se veselim.
Vam je kdo že rekel, da vaš “aparat dela dobre fotke”? Meni se je že velikokrat zgodilo, da mi nekdo zatrjuje, da moj veliki aparat gotovo dela dobre fotke. Zadnjič sem slišal eno primerjavo na mestu. Da je to tako, kot če bi rekli, da velika nova kitara dela dobro glasbo. Pa vsi vemo, da temu ni tako; da rabiš nekoga, ki ve, kako jo prijeti in iz nje zvabiti melodijo. Podobno je s fotoaparatom. Oprema za nekaj tisoč evrov še ni zagotovilo za dobre fotografije. Kako res je to, lahko hitro vidimo, če le malo pogledamo oglase v raznih foto sekcijah, ko kopica ljudi prodaja celotne sisteme. Na napakah drugih se učimo?
In other news: sodelujem pri spletni strani Dom in Stil, kamor me je povabila Petra.
Dom in stil je spletna stran, ki mi zadnje čase pride precej prav. Mojca me namreč vabi v Ljubljano in vse kaže, da bo treba prestaviti še kak kos pohištva, kaj pa tudi dodati. In tule dobivava zanimive ideje. Moje sodelovanje pa se ne konča le pri prebiranju, ampak včasih tudi kaj poslikam. Zadnjič sem imel krasno priliko, da so mi dovolili fotografirati v novem kamniškem hotelu Malograjski dvor. Letos so končali s prenovo in po dolgih letih spet odprli vrata obiskovalcem. Pravijo sicer, da je še vedno work in progress, ampak zares se splača iti pogledat!
Za pokušino en album, ki prikazuje jesensko okrasitev v prostoru za goste. A ni dbest? Za radovedne pa še malo sprehoda po hotelu.
Glavna prednost strani Dom in stil pa je v albumih uporabnikov, ki pokažejo, kako imajo urejeno doma. Tam pa res lahko dobiš kup luštnih idej za notranjo razporeditev ali zgolj okrasitev. Fino se mi zdi, da nekateri dajejo poudarek tudi na različno okrasitev glede na letni čas. Tako je vedno kaj novega za videti. Petra me je prosila, naj vas malo spodbudim, da doma stisnete kako fotko in jo objavite. Prepričan sem, da ima vsako kak zanimiv kot, prostor, vhod ali vrt, ki ga z veseljem pokaže tudi drugim. Here’s your chance! In lepo lepo prosim, objavite še link do albuma tule v komentarjih, ker sem tudi jaz radoveden.
Mimogrede: ima kdo idejo, kako spraviti taveliko posteljo, 4 omare, dve mizi in naju z Mojco na dvajset kvadratnih metrov? =) A je še kdo pomislil na pograd ali imam le jaz take prebliske? :)
Toliko zaenkrat. Preveč ne smem, sicer noben ne bere, hihi.
Imogen Heap – Ellipse
Je končno zunaj!
Ellipse!
Album, ki sem ga čakal dve leti in še dlje, je končno na voljo za poslušanje… Čez par dni se ga bo dalo tudi kupiti in zna se zgoditi, da bom po doooolgem času spet kupil cd! Pesmi po polovici prvega poslušanja so prekrasne! Aaa, so excited.
Sicer pa je bilo zadnjih nekaj dni pestrih. Po spletu okoliščin sem imel objavljeno fotko v Delu, Večeru, Dnevniku, rtvslo, 24ur in morda še kje… Druga, meni ljubša zadeva, pa je bila prva nagrada na mednarodnem foto natečaju “Dan in noč”. Vesel.
Zdaj pa najprej poslušat Imogen!
Beti
Katka in Martin sta se poročila junija lansko leto. Poročni dan je bil prečudovit, imeli smo se super in prav gotovo je to ena izmed mojih najljubših porok. Sta krasen par in v veselje mi je, da sem ju lahko fotografiral. Danes pa sem imel priložnost spoznati njuno hčerko Beti, ki je zdaj stara že dva meseca. Čudovita je! Tiste velike oči in navihan nasmeh, ki te spravita v dobro voljo. V nekaj minutah sem naredil par posnetkov za srečna starša, enega pa delim z vami, da boste videli, kako lepe otroke imajo “moji” čudoviti pari :)
So fotografi neumni?
Včasih takole bolj samotno posedam za mizo na kakšni ohceti, kjer se vsi gostje zabavajo. Jaz že po naravi nisem nek hud party animal, ko pa skorajda nikogar ne poznam, me je še težje spraviti v akcijo. In tako sedim in čakam na naslednji dogodek, na naslednjo priložnost, da spet ujamem kakšen trenutek, naredim kvaliteten posnetek. Vmes kaj pojemo, kaj zapojemo in se pogovarjamo.
Občasno se udeležim tudi katere od mnogoštevilnih prireditev, ponavadi predvsem zato, ker si kdo zaželi fotografij; potem pa delam uslugo. Tam stojim in čakam, da se kaj zgodi, čakam, da bo tisti govornik, ki je ponavadi pomemben predvsem sebi, povedal kakšno umno reč, da bodo ljudje zaploskali in da lahko gremo domov. Tako stojimo, se spogledujemo in se pogovarjamo.
Kar se mi zdi zanimivo, pa je naslednje: ko kdo zagleda v tvojih rokah aparat, ki je morda za odtenek večji od povprečnega, a priori predpostavijo, da si fotograf. Da se spoznaš in da moraš biti res dober, če imaš tak aparat! Hmm, pa je res tako? Zelo spodoben dslr (sicer rabljen) na našem preprodajalskem trgu trenutno stane okrog 200 do 300 evrov. To je že tak, s katerim postaneš fotograf. In tak, ki potem pogovore pelje le v eno smer.
Torej: sedim in se pogovarjam. Ne pogovarjam se o običajnih stvareh, ampak so vprašanja, ki mi jih zastavljajo, le iz foto baze, recimo “koliko pa to stane” in “ali si že veliko slik naredil” ali pa “a že dolgo slikaš” in “kaj naj pa jaz naredim, da bodo moje slike boljše” ter celo “če bi imel jaz tak aparat, bi tudi delal take fotke, kajne”.
Srsly? Se znamo fotografi pogovarjati le o fotografiji? Ne, drugače bom rekel: se znamo tisti s fotoaparati (ki nekoliko odstopajo od povprečne plastične srebrnine) pogovarjati le o tem? Mislim, da tu ni vse tako črno-belo (pun intended). Šel bom celo tako daleč in nas poskusil kategorizirati.
1. Novopečeni dslr uporabniki in noobi-veterani
To so tisti ljudje, ki so ravnokar nabavili novo opremo, običajno nek entry level body s kit objektivom (better yet, ki so jim ga kupili starši) in s tem avtomatsko postali nadkul in prvi med sošolci (we’ve all been there, right?). Takrat se ti zdi, da zdaj bo pa vse lepše in lažje, da se je odprl nov svet in da bodo fotke na kartici nastajale kar same. Ko takega čoveka vprašajo, z veseljem pove, da je bilo to zelo drago (sploh zato, ker v preveliki začetniški vnemi marsikdaj preplačajo stvari in potem čez 3 mesece pišejo oglase na bolhi), ampak da je zelo hitro in nasploh fajn. Ne vedo sicer, kaj je to crop faktor, nekateri imajo celo težave z odsotnostjo zuma, predvsem pa jih veseli prepovedano območje, green mode. Druga stopnja so noobi-veterani, ki še bolj z veseljem prakticirajo uporabo zelenega območja in po enem letu še vedno ne vedo, kaj pomeni A(v) na koleščku. V tem času so kupili tudi že dodatni objektiv, običajno tisti pogrešani zum, ki jim je na široko odprl vrata v svet stresenih fotografij.
2. Resnejši uporabniki, ki imajo že en dober objektiv (in ga znajo uporabljati)
Otroško dslr fazo smo prerasli in nekako se je razjasnilo, kateri objektiv zares potrebujemo. To je tudi čas, ko se cena nad 500 evrov za dodaten objektiv ne zdi več pretirana, ampak ugodna. Ker že vemo, kaj hočemo. Sicer so taki uporabniki še vedno shutter happy (kar pomeni, da naškljocajo 1000 fotk v upanju, da bo 5 dobrih), ampak že vedo, kdaj uporabiti Av, kdaj M in kdaj ugasniti aparat. Ko njih nekdo vpraša vprašanje o fotografiji, imajo že dovolj znanja o zaslonkah, senzorjih in časih, da jim to zadošča v pogovorih z ostalimi fotografi, nevednemu zvedavem sosedu za mizo pa težko razložijo, zakaj so njegove slike drugačne. Vedo, da je bil čas predolg, iso prenizek in zaslonka preveč zaprta, a kaj, ko to sosedu ne pomeni prav nič. Imajo torej težavo s prenašanjem znanja in dobro funkcionirajo le v krogu tistih posvečenih ljudi, ki razumejo crop faktor. Obstaja tudi podvrsta, vmesna stopnja, namreč tisti, ki še vedno ne vedo, kaj potrebujejo in menijo, da dražji objektiv samodejno naredi boljšega fotografa.
3. Pro
Pro fotografi niso tisti, ki imajo profesionano (=najdražjo) opremo, ampak tisti, ki imajo pro odnos. Sprožijo le takrat, ko se udejani kompozicija, ki so si jo že pred nekaj trenutki zamislili v glavi. Število objektivov so zreducirali na dva ali tri, ker vedo, kaj rabijo in kako rabijo. Pogovor z njimi je prijeten in poučen, saj se znajo prilagoditi znanju sogovornika. Med kolegi so tiho, ko govorijo o tem, kdo ima največjega ali kateri je boljši, včasih pa pogovor presekajo z izjavo, ki da misliti vsem. No, vsem, ki poslušajo. Nadležnih sosedov za mizo se znebijo s prikupno izjavo “ah, saj je vseeno, kakšno opremo imam, pedvsem so pomembne slike” in napeljejo pogovor na kak zanimiv dogodek iz življenja. Stran od fotografije. Fotoaparat so spoznali do obisti in z njim delujejo v simbiozi. Zmožnosti in tehnične omejitve opreme izkoristijo sebi v prid, napake leče uporabijo kot umetniški efekt.
V končni fazi so vsi predvsem ljudje, ki so na določeni stopnji ukvarjanja s fotografijo. Ampak ljudje. In ti ljudje se znajo pogovarjati o marsičem, celo radi se pogovarjajo o marsičem (drugem). Že morda res, da sprva lep velik body prispeva predvsem h kul faktorju, ampak slej ko prej to postane le orodje. Tisto, kar potem ločuje dobro fotografe od slabih, ni oprema, ampak on sam. Ni le talent, ampak on sam. Svetovljanski človek, ki ga zanima še kaj več kot le tisto med okularjem in UV filtrom. Nekateri so tja že prispeli. Nekateri upamo, da nekoč bomo. Nekaterim to pač ni dano. A nič zato, še vedno se znamo pogovarjati o marsičem. Naj aparat ne bo hendikep v socialnem življenju.
Kako daleč pa si ti v svojem fotografskem razvoju?
Zgoraj: Klemen, ki se zabava na eni od tovrstnih prireditev
Drugi del izbora za razstavo
Omenil sem že, da prihodnji teden z Mojco pripravljava razstavo v Križu v Italiji. Nastopala bova kot člana Foto kluba Kamnik, ki je za to priložnost posodil 10 okvirjev za fotografije. Ker pa imava midva 35 fotk, jih bo treba nekaj izločiti, zato tu nastopite vi :)
Tokrat jih objavljam še 10 in igrica poteka takole: vsak pove, katera (morda celo katere?) se morajo nujno uvrstiti v izbor za razstavo, pove pa tudi, katerih ne bi dali zraven. In potem bomo malo prešteli glasove, malo odšteli glasove in skupaj naredili takšen izbor, da bo razstava lepa in gledljiva in da bo morda komu celo všeč. Zdaj pa kar na delo!
