| Naroči se na RSS
Se opravičujem za res (pre)dolg naslov, ampak zadeva je izredno poučna in upam, da si boste lahko vzeli nekaj minut za ogled posnetka. Nasveti so tako zelo dobri, da se iz njih lahko ogromno naučijo vsi, ne le poročni fotografi.
I am loving it =)
p.s. Minolta – rocks :)
Med brskanjem po arhivu in iskanjem sprejemljivih fotk za klubski natečaj “Portret” sem naletel na fotko iz Zagreba. Za hec sem jo vključil v širši izbor in veliko ljudem je bila všeč, čeprav ne bo prišla v ožjo selekcijo (ker pač ni klasičen portret). Vseeno jo pokažem tule, me zanima še kakšno mnenje. Torej – Jaka na štengah v Zagrebu.
Občasno na raznih forumih spremljam debate na temo “kateri fotoaparat kupiti” in v veliki večini primerov se na koncu odvija bitka megapikslov. Kateri jih ima več? Funkcije, oblika in velikost niso važni, pomembno je le število megapikslov.
Leta 2001 je bil predstavljen Canon 1D, profesionalni DSLR, namenjen za športno fotografijo, najboljši digitalni aparat tistega časa. Stal je 8500 € oziroma okoli 16 tisoč takratnih nemških mark. Imel je 4 megapiksle velik senzor. Fotografije, narejene z njim, so se pojavljale v vseh svetovnih časopisih, seveda tudi na naslovnicah.
Tomaž si je lastil aparat Canon 10D, ki je bil predstavljen leta 2003. Imel je 6 megapikslov, stal pa je dobrih 2000 evrov. Z njim je naredil fotografijo, ki je bila objavljena tudi na velikem obcestnem jumbo plakatu.
Dušan, član našega foto kluba, slika z Ivanom, Olympusom E-1, ki ima 5 megapikslov. Uporablja 2 GB kartico, kamor lahko spravi ogromno kvalitetnih posnetkov; prostora ima vedno dovolj. Njegova fotografija kolesarja je bila na zadnji razstavi Oko Kamnika razstavljena na prednji šipi avtobusa, približno 1 meter velika.
Trenutno trend v razvoju digitalnih fotoaparatov stremi k čim večjemu številu megapikslov. To opravičujejo z “več detajli”, nihče pa ne pomisli na difrakcijo. Ali pa na še bolj osnoven problem – shranjevanje slik. Si predstavljate, kako hitro zapolni kartico Sony A900 s 24 megapiksli in 5 posnetki na sekundo? Ali pa Nikon D3x s prav tako 24 megapiksli in Canon 5D mk2 z enaindvajsetimi. Malce se nasloniš na sprožilec in že je naša 2 GB kartica polna. Zadnji dober aparat z razumnim številom pikslov je Nikon D700 (12 mpix), ostalo pa je (glede na trenutne razmere!) le še pretiravanje.
Kakšne pa so trenutne razmere? Imamo fotoaparate v mobilnikih z 10 megapiksli in podobne bistre domislice. Razvoj je omogočil, da na male senzorje natlačijo ogromno točk, optika (objektivi) pa ostaja enaka. Tisti dobri stari objektivi (kakšen 50 f/1.4) so stari že dvajset let! Narejeni so bili za senzorje z nekajkrat manjšim številom točk. Zato bo treba nekaj spremeniti. Najlažja rešitev bi bila, da se megapixel race nekoliko ustavi, da se divjanje umiri. Dobro, dokazali ste, da zmorete, zdaj pa dokažite še, da veste, kje je meja. Zelo redki so tisti fotografi, ki dejansko potrebujejo toliko detajlov; za veliko večino namreč dvomim, da bodo kdaj delali dva ali tri metre velike printe svojih fotografij. Vsi ostali pa bomo veliko lažje živeli in delali z nekimi normalnimi senzorji, povprečno velikimi spominskimi karticami in manj kot 5 terabajti diska.
V naslednjem letu ali dveh bomo videli, kam se bo usmeril sedanji trend. Ali k vedno večjim karticam, diskom in senzorjem, kjer bo nujno potrebno sočasno prenoviti tudi objektive, ali pa k racionalizaciji števila megapikslov, vračanju k osnovam.
Zato pri nakupu novega fotoaparata ne glejte le na to, koliko megapikslov ima (za veliko večina je 6-8 povsem dovolj), ampak kakšna je kvaliteta slika, kako dober je optični (in ne digitalni!) zoom, kako se odreže v slabših svetlobnih pogojih in kakšen dinamični razpon ima. Predvsem pa se je dobro držati zlatega načela in nov fotoaparat izbrati glede na razmerje vrednost/cena.
Koliko megapikslov pa je za vas dovolj?
Fotografsko društvo Jesenice je organiziralo državni natečaj z naslovom Slovenske fotografinje se predstavijo. Sodelovalo je 73 avtoric s 355 fotografijami in tudi naša Mojca jih je poslala nekaj. Čez nekaj dni pa presenečenje (za nekatere, hehe) – Mojca je dobila diplomo!
Seveda smo bili veseli, saj je bila konkurenca (sodeč le po nazivih) večja kot na marsikateri državni razstavi do sedaj. In ker se nagrado spodobi prevzeti osebno, smo se Mojca, Jaka in jaz odpravili na roadtrip na Jesenice.
Bili smo precej hitri in tako smo lahko v bližnjem lokalu spremljali še večino prve hokejske tekme na kvalifikacijah za OI, kjer je za slovensko reprezentanco igrala večina domačih. Je bilo prav zabavno in poučno doživetje, saj se ne zgodi vsak dan, da hokej spremjaš z ljudmi, ki dejansko poznajo igralce. Spet pa se je izkazala tista stara resnica, da ima vsak doma pred tvjem več pojma kot trener, hehe.
Potem pa hop na otvoritev, kjer so se res potrudili s kulturno-umetniškim programom, pa tudi razstavni prostor je bil res lep (in velik; razstavili so namreč preko 70 fotografij). Mojca je dobila nagrado, mi smo ploskali; seveda je bila daleč najmlajša med udeleženkami, heh…
Po otvoritvi pa naju je z Jakom peljala še v Radovljico na večerjo (tudi zelo dobro, ne?) in potem smo odpujsali domov. Zdaj pa čakamo, da dobi še kakšno nagrado, da bomo spet dobro jedli. Morda v Sežani :)
Prvi del ste že lahko videli, v drugem pa predvsem novoletno vzdušje. Če nas Budimpešta ni znala zabavati, smo za to poskrbeli sami! Kot obljubljeno – uncensored :)
Osemčlanska odprava Foto kluba Kamnik je proti Budimpešti krenila lani, vrnila pa se je letos. Tam smo praznovali novo leto, se imeli fino in veliko slikali. Nekaj teh utrinkov objavljam nocoj, druga polovica pa še pride na vrsto čez kakšen dan ali dva. Brez cenzure :)
