Fotografski oddelek Narodne galerije
V foto klubu se nam je ponudila odlična priložnost, da si pogledamo, kako fotografirajo umetniška dela (slike, kipe in podobno) v foto oddelku Narodne galerije v Ljubljani.
Če se prav spomnim, je bilo mojstru ime Janko, razlagal pa nam je, kako so se zadev lotevali včasih in kako danes ter kakšne prednosti je prinesla digitalna tehnika. Foto studio je pravzaprav ena precej velika črna soba (zaradi zmanjšanja odsevov) in težko si predstavljam, da bi tam noter preživel po 8 ur na dan in fotkal. Čeprav bi se kdo, ki me pozna, ob tem le nasmehnil :)
Janko dela predvsem z Nikonom D700 in 60 mm macro objektivom z zaslonko, zaprto na okrog 18. Ostro vse! Prenos do računalnika poteka lepo preko kablovja, kjer nato naredi manjše popravke (odsevi na robu, morda kakšen crop in malce popravka vinjete), je pa fletno videti, kako ima v nulo naštudiran WB, torej en problem manj. Pokazal nam je tudi, kako mašino prevaža okoli, ko slika kaj večjega, kako slika kipe in kako table top zadeve.
Ker pa imamo še kar nekaj analognih firbcev, smo šli tudi v temnico, kjer je kraljeval ogromen Durstov povečevalnik <3 (ampak ni naša Leica nič slabša, le tako velikih formatov ne moremo razvijati). Če se NG kdaj odloči, da ne bodo več razvijali filmov, smo prvi v vrsti med kandidati za odvoz odvečne opreme! Če ne drugega, bi imeli vsaj sušilno omaro :)
Zanimiva dogodivščina. In še nenagradno vprašanje: kako se imenuje drugi fotoaparat na fotkah?
Ja, slikali smo pa Šubica =)
Kič deluxe
Prejšnji teden s foto tečajniki na izletu. Predvsem sem razlagal in pojasnjeval nastavitve, vmes pa mi je uspelo kdaj stisniti tudi na sprožilec. Ko je bilo še lepo.
Ampak so zabavni, ti moji upokojenci, se mamo prav fletno =)
Meni 3 in 5, tebi?
Delta Soče
Egon je predlagal, da bi se s FKK odpravili na fotkanje v naravni park delte reke Soče. Ideja je padla že lani, nato smo izlet nekajkrat prestavili, letos pa smo končno določili datum. In letni čas, jesen.
Naravni park je predvsem raj za fotografiranje ptic, prav tako imajo konje in še kaj. Zaradi omejitev pri milimetrih sem se posvečal predvsem naravi, vmes pa vseeno škljocnil kakšnega tiča. Pri fotografiranju iz žabje perspektive mi je uspelo namočiti fotoaparat v vodo. No, vseeno bolje kot nekateri, ki so cel dan cmokali z mokrimi čevlji. ^^
Tehnično pa takole… Pretežno 70-200, na nekaterih pa tudi 18-200 (zato vinjeta) in 17-40. Prva je pa čisto hard core, fleši, odbojniki in pro modeli.
P. S. Na fotkah se skrivata dva srčka; kdo ju najde? =)
Kako priti do Zadra in naprej s kolesom (s 65 km treninga)
Letošnja zimska/pomladna sezona je blagodejno vplivala na moje obline. Celo tako zelo, da so se drugi debelinkoti začeli delati norca. Zato sem na začetku poletja sklenil, da malce zabremzam nabiranje kil. Ker pa nisem take sorte, da bi se pohujševal brez dobre hrane, je bila rešitev na dlani: miganje. In zato sem rabil cilj, ki je prišel kot naročen – kolesarjenje v Assisi.
Kapucini vsako leto organizirajo duhovni teden v Assisiju, ki sem se ga udeležil že dvakrat (in prvič o tem celo napisal pesmico). Letos nas je odšlo šest – kapucina Vlado in Jakob ter štirje bojevniki Štefan, Jurij, Janez in Klemen, afkors.
Priprave na kolesarjenje sem začel že junija, ko sem se odpravil proti Cerkljam in se nazaj grede fino skantal na ovinku sredi Kamnika. Dež prejšnji dan, pesek na cesti, podiranje ovinka s specialko… Filmsko! Rdeč komolec in plava rit sta me za en lep čas oddaljila od kolesa, zato so se moje “resne” priprave začele šele tisti teden, ko naj bi krenili na pot. Ampak gremo lepo po vrsti…
Pred leti, ko sem še imel kondicijo, sem v Kamniško Bistrico (in nazaj) od doma prišel v manj kot 50 minutah. A se je obrnilo tako, da zadnja tri leta praktično nisem bil na kolesu, zato se je letošnji prvi spomladanski poskus vožnje v Kamniško končal precej klavrno – 1 h 15 min. In zadihano! Nu, po že omenjenem razkantanju sem nekajkrat odšel v hribe. Prvič s prostovoljci na sedlo, kjer sem prav tako precej sopihal. A je bilo tako fajn, da sem šel kmalu še enkrat. In potem prvič na Triglav, kjer sploh nisem imel težav. Sledilo je še nekaj hribovskih izletov, celo Jaka me je enkrat vzel s sabo ob človeški uri. Potem pa je prišel the week, teden odhoda. Prepričal sem se, da je zdaj res že skrajni čas, da spet poskusim s kolesom in vidim, ali bo šlo. Zato sem v ponedeljek odšel v Kamniško (s starim peciklom) in prišel nazaj v 1 h 5 min. Prav počasi in nič zmatran. Obetavno, ne? Naslednja dva dneva je bilo celo bolje, okoli ene ure in morda celo malo manj. Naslednje dni je potem k sreči deževalo, tako da se nisem preveč matral =)
Teden prej torej luštnih 65 kilometrov, ki me niso prav nič utrudili. Super! Vedno sem trdil, da če pridem čez Turjak, potem bom prišel tudi do Italije. In potem sem prišel čez Turjak, čez Delnice in čez passo Cornello. Ha! Ne le jaz, vsi smo prišli, vseh šest. Ker smo kul!
Aha, kako mi je šlo s hujšanjem? V štirih dneh kolesarjenja, ko smo naredili 500 km, sem shujšal za cele pol kile =) Je že tako, da je treba na kolesu ves čas jesti in piti in še malo piti, sicer pregoriš. No, ker pa poletne aktivnosti niso bile zaman, morda še namig: precej bolj se shujša v hribih in na raftanju :)
Dobro… Za tiste, ki jih zanima, sem pripravil zemljevid poti. Prvi dan (v ponedeljek) smo šli iz Ljubljane do Gorskega Kotorja, kjer smo prespali ob mali cerkvici. Naslednje jutro smo se spustili proti jadranski magistrali in poganjali do večera, ko smo okrog pol polnoči parkirali nekje za cesto sredi Paga. Tretji dan smo štartali že ob petih in ob pol enajstih prišli v Zadar, od koder vsak dan opoldne odpelje trajekt proti Anconi (stane okrog 50 evrov, ker je kolo zastonj). V Ancono smo prišli malo pred pol sedmo zvečer in po malici še malo kolesarili do večera ter prišli v Osimo. Zadnji dan nas je tako čakalo še dobrih 140 kilometrov, potem pa smo prišli do cilja. V petek sem moral domov (z vlakom), ostali junaki pa so tam ostali še do torka. All in all, bilo je super. Se ne spomnim, kdaj sem nazadnje toliko napisal =)
Med potjo sem slikal s starim aparatom na dia film (Fuji Sensia 200), poslikal pa približno en film in pol. Prilagam en kup sličic, ker imava z Ano tekmovanje, kdo bo bolj obremenil linijo obiskovalcem.
Štart, kapucinski samostan v Ljubljani 
Prvi postanek v Kočevski Reki, kjer nam je lokalni župnik razkazal cerkev. 
Drugi postanek ob Kolpi. Pogumni smo plavali, ostali pa trdili, da je voda mrzla (pa sploh ni res, po petih minutah ne čutiš več prstov!) 
Cerkvica v Gorskem Kotorju, ki smo jo izkoristili za eno prav simpatično mašo. In potem še eno =) 
Nadaljevali smo po jadranski magistrali, se kopali v Senju, ob sončnem zahodu pa prispeli v Prizno, od koder pelje trajekt za Pag. Naslednje jutro pa kolesarjenje ob sončnem vzhodu in kosilo pred Mercatorjem v Zadru. 
Vožnja s trajektom. Večino poti prespali, prav tako izvrstna prilika za obisk wcja v miru. Po treh dneh že precej paše =) 
Na italijanski strani smo najprej imeli malico (kar v mejnem pasu), nato pa hop do Osima (maša z ledicami). 
Zadnji dan smo se povzpeli na prelaz Cornello, kjer vidiš, da si včasih lahko tudi v skupini še kako sam. Najbolje je misliti na vse ostalo, le na kolo ne preveč. Tako se zamotiš in slej ko prej mine tudi še tako dolg klanec. Kako visoko smo se splazili, najbolje pojasni dejstvo, da smo imeli potem na drugi strani več kot 25 km dolg spust. 
V petek sem šel na vlak (Assisi – Firenze – Bologna – Benetke; cirka 70 evrov), med potjo pa srečal tipa iz Brazilije, prav tako zagrizenega kolesarja, s katerim sva imela prav zabavne debate, zaradi katerih je 8 ur hitreje minilo. 
To je to. Fotke so tokrat zaradi filma malce drugačne, a upam, da vseeno zadovoljijo hudo visoka pričakovanja =)
