Čokolada mora biti primerno pakirana
Zadnjič sem dobil dva (2 s številko) mercija. Ne dve škatli mercijev, temveč zgolj dva mercija. Pa niti zelena nista bila, eh. Seveda mi to ni bilo preveč všeč, zato sem zadevo vtaknil v žep. Za hude čase, temu pravim. Nasploh zelo rad stvari dajem v levi žep; razne šraufe, klinčke za perilo, denar, usb ključe, CF kartice, robce, pa seveda sladkarije.
In potem običajno zaspim.
Ko se zbudim, sem seveda še vedno malo zaspan, čez kako uro ali šest pa postanem tudi malo lačen. Spomnim se na čokolado, ki sem jo dobil (nesrečna čokolada brez škatle!), sežem v žep…
No, najbrž je vsem jasno, kaj se zgodi z mercijem v žepu, če 3 ure spiš na njem. In kaj se zgodi z usb ključkom poleg njega…
Par dni kasneje sem posodil film, v zahvalo pa dobil en (1 s številko) baci. To pomeni en malo čokoladni bombon, ne cele škatle (oh, will you people ever learn!?)
Seveda, vtaknil sem ga v žep. In zaspal. Ko sem bil naslednjič lačen, je bila situacija podobna, le da je baci dejansko boljši za spravit ven iz žepa, boljša čokolada. Temna čokolada, mm.
Nauk te zgodbe? Gotovo ne to, da se čokolado poje takoj, ko jo dobiš (to bi namreč bilo malce nevljudno do prinašatelja), temveč to, da se čokolado vedno nosi v dovolj velikih pakungah, da je jaz ne morem spraviti v žep. In ne pozabimo, da imam velike žepe. Res velike.
