Grem onega dne zvečer po Miklošičevi, na vlak se mi je že malo mudilo, ko pred sabo pred semaforjem zagledam moškega in dve ženski. Moški je ležal na tleh, ženski pa sta mu pomagali vstati. Malce pohitim, da bi jima priskočil na pomoč. Ko pridem do njih, opazim, da ima gospod čudno zvito nogo, zato ga počasi dvignemo. Pod roko smo ga odpeljali do klopce v Miklošičevem parku, ki je bila sicer zasnežena, a sem jo pretežno očistil, da ga nismo posedli ravno v sneg.
Starejša gospa, ki je bila z njim, je počakala tam, mlajši se je mudilo naprej, jaz pa sem se javil, da bom odšel po taksi. Vsak, ki je že bil na glavni postaji v Ljubljani, ve, da tam kar mrgoli taksistov. Jaz sem govoril s petimi. Razložil sem jim, da se je na Miklošičevi poškodoval starejši gospod, da z njim čaka še ena gospa in da potrebujeta prevoz do doma.
Zunaj je bilo okrog –7 °C in nihče ju ni hotel iti iskat. Kot rečeno nisem prosil le enega, ampak kar pet taksistov, pa nobeden ni pokazal interesa, da bi ju šel iskat in odpeljal do doma. Nekdo je celo pokroviteljsko pripomnil, da pijancev ne bo vozil. Pa sta bila le običajen starejši par, ki gre zvečer domov.
Ne vem, koliko časa sta še čakala na mrazu, upam pa, da bodo imeli dobri ljudje več usmiljenja do teh petih taksistov, če bo kateri izmed njih kdaj potreboval pomoč.
