Pohane miške
Uradno se imenujejo ocvrte miške. Najbrž. Ampak pri nas so to vedno bile pohane miške.
S staro mamo sva se lotila kuhanja. Jaz sem si zaželel flancatov, a je trdila, da se miške lažje pripravi in da so boljše. Dobro, potem pa bova delala miške! Moja mama je že malce v letih (ni več mlada, bi rekla ona) in na vozičku, zato je od tega, ko je nazadnje kuhala, minilo že okrog 2 leti. Pravzaprav zelo poredko zaide v kuhinjo in me je zanimalo, ali se bo spomnila, kje ima potrebne zadeve.
Pred kuhanjem sem odtipkal na internet, da bi poiskal recept. Ob poplavi različnih (a hkrati podobnih) sem se odločil za tistega, ki se je najbolj ujemal z vsebino domačega hladilnika (in omare). Takole nekako je pisalo:
300-400 g moke (ne vem, jaz dam pač po občutku)
2 jajci (kurji)
1 navaden jogurt
2 žlici sladkorja
rum (dovolj in še malo)
sol (tri ščepce)
kvas ali 1 pecilni prašek
limonina lupina (sploh ne nujna)
Limone nisem našel, s kvasom se mi tudi ni dalo igrati (in čakati tiste tričetrt ure, da vzhaja), zato sem noter stresel en cel pecilni prašek. 2 žlici cukra sva spremenila v 3, ker pa je mama vztrajala, da mora notri biti mleko, sva potem še dvakrat dodajala moko (pa čeprav sva dala zraven samo en deci mleka). Vse sestavine sem ji nastavil po njeni kuhinji, da je potem sama povedala, kje naj bi bile (jo je kar malo presenetilo, da ima v hladilniku dve sveži jajci) in sva iskala.
Jaz sem stresal skupaj in dolival rum, mama pa je mešala. Ustreznost mase sem ugotavljal na preverjen način – s prstom. In je bilo fino. No, potem sva v ponev plivknila še nekaj olja, počakala, da se je segrelo, nato pa sem s taveliko žlico noter dajal maso. Ha. Prva serija je bila bolj posončena (za tiste, ki jih je strah), naslednji dve pa sta že bili malce bolj zlatorumenorjave barve. Za naslednjič moram paziti, da bom naredil malce bolj gosto maso (v bistvu bi bilo bržkone z jogurtom povsem dovolj in ne bi bilo treba mleka), ker potem lahko malce bolj kontrolirano doziraš maso v olje in delaš zabavnejše oblike. Prav tako se splača zadeve lotit z malce manjšo žlico (in posledično narediti 3x več mišk).
Imel sem namen, da bi jih pofotkal, ampak jih je zmanjkalo… Ekspresno. Nimam pojma, kdo jih je pojedel, ker jaz sem le 3 dobil. Samo ni jih bilo več.
Toliko torej o miškah. Ki so bile bolj undersized podgane. Ampak dobre. A ima kdo predlog, kaj kuhati naslednjič? In kako komplicirano je narediti krhke flancate? To mam jaz rad :)
6. November 2009 ob 21:05
Jem frišno spečene palačinke z domačo marelično marmelado in berem tole … ma si mi naredil lušt za piške.
Drugače pa so zelo okusne tudi pohane šnite … regularni kosi kruha namočeni v zžvrkljana jajčka z veliko cukra, spečena v ponvi in še na krožniku veliko pocukrana (yeah, I wuv shugga).
6. November 2009 ob 21:06
waw Klemen, take objave pa še nisem videla pri tebi! Lepo lepo, da rad kuhaš!
ps.: lahki hvancati? to ni nič čokoladnega veš…da bi ti pa ta lahke hvancate nrdila, mi pa tudi ni na glavo padlo. Naša mama ma krasen recept zanje! In jih je seveda lažje naredit kot pa ta težke!
6. November 2009 ob 22:47
Jaka: viš, pri nas pa pohane šnite delamo na enak način, le da brez cukra. Sploh. Pa so tudi dobre, ampak tako pa zveni še bolje.
Teja: se moram pohvalit – ena mojih najbolj branih objav, ki pride v poštev vsako sezono, je tista, ko sem delal bezgov sirup :) Včasih mi pa tudi Mojca pusti, da ji kaj skuham. In potem ponavadi tudi poje iz solidarnosti :$
Ja, lahko flancati pa res niso čokoladni, so pa tudi precej sugar overdosed. Mogoče pa ni slaba ideja, da bi jih naredili čokoladne? Tu si dala eno tako zanimivo iztočnico, ki me bo zdaj ponoči preganjala… Samo najprej bi se jih moral naučit delat. A je komplicirano? In vključuje kvas in vzhajanje? Tega dela še nisem čisto pogruntal.
7. November 2009 ob 1:37
nobena miška ni ostala za tvojo miško :(
7. November 2009 ob 10:30
Ampak je ostal recept. Če veš, kaj to pomeni :)
7. November 2009 ob 15:52
Da jih bova tudi midva pacala? :)
Lahko povabiva še Jako, (a? si videl ta pravilno uporabljen tožilnik ;) ker glih nima svojih mišk.
7. November 2009 ob 17:13
Pravilno bi bilo tudi “Jaka”. FYI. Bo pa on povedal, kaj mu ljubše.
8. November 2009 ob 22:30
Tradicionalne PIŠKE s Š-jem in brez čokoljade.
Si bo treba nekoč tudi za miške čas vzet, ampak brez nekako lažje diham.
Mi je dokaj vseeno katera pravilna oblika tožilnika mojega imena se uporablja, le da je pravilna. Je pa res, da se večina ljudi zateče k ženski sklanjatvi … [narcism] mogoče zato, ker imam lepe dolge trepalnice. [/narcism]
8. November 2009 ob 23:34
Po novem imava pečico.. In bi lahko prišel pokazat, kako se obdela piško in jaz bi ti potem pokazal še, kaj se počne z miško. V vrelem olju!
Trepalnice pa.. Ah, temptations, fair maid!
11. November 2009 ob 7:44
Ob tehle komentarjih mi je šlo že rahlo nasmeh! Opazil sem, da v tokratnem prispevku ni tiste pravoslovnične….. Kar če tudi ena takšna dobra novost. Kar se pa receptov tiče imam jaz enega, ki se mu reče emostavni štrudelj! Sem ga spekel ženkici(takrat še nisva bila poročena torej punci). Je pa takoj hotela recept, saj je bil prav okusen. Napisal, razložil v nulo. Čez dva dni me je klicala, da ni pravi recept!
??????????????? Kako ne???? No potem sem ji pokazal kako se pripravi še v praksi, žal pa ga še danes ne zna. Od takrat naprej sem kralj priprave slaščic. Pa ne leti to nate Mojca, ampak hočem povedati, da tudi moški nismo kar izgubljeni v kuhi in peki!
;)
11. November 2009 ob 11:16
A pa ne veš, da je to samo ženska taktika? Se delajo, da jim ne uspe kaj skuhat, pa tako tebe potegnejo za štedilnik. Al moram rečt šporget, da bo bolje? :)
11. November 2009 ob 21:45
bla bla bla … hm, a nimamo špUrgeta?
14. November 2009 ob 19:22
Hahahahahaha kakšen dvoboj je to sedaj! Kot kaže je to prava tema za merjenje moči med spoloma!
15. November 2009 ob 0:02
Tebe pa je sovražnik že asimiliral: si že za štedilnikom :)
15. November 2009 ob 13:14
Resistance is futile … we will all be assimilated!
Pri meni sploh ni bil potreben noben ženski dražljaj, jaz sem se kar sam prisilil v kuho/peko. Tako se vsaj ne morem na nobeno jezit.
15. November 2009 ob 18:55
Ampak veš, je včasih še zabavnejše, če se na kakšno jeziš, ker ti postrani drobnjak reže. Nenazadnje pa je lahko tudi za izgovor, če se kaj ponesreči. Recimo če kakšen kostanj poči, pa ne bi smel :)
16. November 2009 ob 9:49
Jaz nisem za te “dvoboje” spolov. Meni je bolj všeč, če se dela skupaj in se zabavata oba zraven. Takrat tudi če ne uspe je nekako obema fajn. :)
16. November 2009 ob 16:44
ja, vsaj poje se na koncu vse :P