So fotografi neumni?
Včasih takole bolj samotno posedam za mizo na kakšni ohceti, kjer se vsi gostje zabavajo. Jaz že po naravi nisem nek hud party animal, ko pa skorajda nikogar ne poznam, me je še težje spraviti v akcijo. In tako sedim in čakam na naslednji dogodek, na naslednjo priložnost, da spet ujamem kakšen trenutek, naredim kvaliteten posnetek. Vmes kaj pojemo, kaj zapojemo in se pogovarjamo.
Občasno se udeležim tudi katere od mnogoštevilnih prireditev, ponavadi predvsem zato, ker si kdo zaželi fotografij; potem pa delam uslugo. Tam stojim in čakam, da se kaj zgodi, čakam, da bo tisti govornik, ki je ponavadi pomemben predvsem sebi, povedal kakšno umno reč, da bodo ljudje zaploskali in da lahko gremo domov. Tako stojimo, se spogledujemo in se pogovarjamo.
Kar se mi zdi zanimivo, pa je naslednje: ko kdo zagleda v tvojih rokah aparat, ki je morda za odtenek večji od povprečnega, a priori predpostavijo, da si fotograf. Da se spoznaš in da moraš biti res dober, če imaš tak aparat! Hmm, pa je res tako? Zelo spodoben dslr (sicer rabljen) na našem preprodajalskem trgu trenutno stane okrog 200 do 300 evrov. To je že tak, s katerim postaneš fotograf. In tak, ki potem pogovore pelje le v eno smer.
Torej: sedim in se pogovarjam. Ne pogovarjam se o običajnih stvareh, ampak so vprašanja, ki mi jih zastavljajo, le iz foto baze, recimo “koliko pa to stane” in “ali si že veliko slik naredil” ali pa “a že dolgo slikaš” in “kaj naj pa jaz naredim, da bodo moje slike boljše” ter celo “če bi imel jaz tak aparat, bi tudi delal take fotke, kajne”.
Srsly? Se znamo fotografi pogovarjati le o fotografiji? Ne, drugače bom rekel: se znamo tisti s fotoaparati (ki nekoliko odstopajo od povprečne plastične srebrnine) pogovarjati le o tem? Mislim, da tu ni vse tako črno-belo (pun intended). Šel bom celo tako daleč in nas poskusil kategorizirati.
1. Novopečeni dslr uporabniki in noobi-veterani
To so tisti ljudje, ki so ravnokar nabavili novo opremo, običajno nek entry level body s kit objektivom (better yet, ki so jim ga kupili starši) in s tem avtomatsko postali nadkul in prvi med sošolci (we’ve all been there, right?). Takrat se ti zdi, da zdaj bo pa vse lepše in lažje, da se je odprl nov svet in da bodo fotke na kartici nastajale kar same. Ko takega čoveka vprašajo, z veseljem pove, da je bilo to zelo drago (sploh zato, ker v preveliki začetniški vnemi marsikdaj preplačajo stvari in potem čez 3 mesece pišejo oglase na bolhi), ampak da je zelo hitro in nasploh fajn. Ne vedo sicer, kaj je to crop faktor, nekateri imajo celo težave z odsotnostjo zuma, predvsem pa jih veseli prepovedano območje, green mode. Druga stopnja so noobi-veterani, ki še bolj z veseljem prakticirajo uporabo zelenega območja in po enem letu še vedno ne vedo, kaj pomeni A(v) na koleščku. V tem času so kupili tudi že dodatni objektiv, običajno tisti pogrešani zum, ki jim je na široko odprl vrata v svet stresenih fotografij.
2. Resnejši uporabniki, ki imajo že en dober objektiv (in ga znajo uporabljati)
Otroško dslr fazo smo prerasli in nekako se je razjasnilo, kateri objektiv zares potrebujemo. To je tudi čas, ko se cena nad 500 evrov za dodaten objektiv ne zdi več pretirana, ampak ugodna. Ker že vemo, kaj hočemo. Sicer so taki uporabniki še vedno shutter happy (kar pomeni, da naškljocajo 1000 fotk v upanju, da bo 5 dobrih), ampak že vedo, kdaj uporabiti Av, kdaj M in kdaj ugasniti aparat. Ko njih nekdo vpraša vprašanje o fotografiji, imajo že dovolj znanja o zaslonkah, senzorjih in časih, da jim to zadošča v pogovorih z ostalimi fotografi, nevednemu zvedavem sosedu za mizo pa težko razložijo, zakaj so njegove slike drugačne. Vedo, da je bil čas predolg, iso prenizek in zaslonka preveč zaprta, a kaj, ko to sosedu ne pomeni prav nič. Imajo torej težavo s prenašanjem znanja in dobro funkcionirajo le v krogu tistih posvečenih ljudi, ki razumejo crop faktor. Obstaja tudi podvrsta, vmesna stopnja, namreč tisti, ki še vedno ne vedo, kaj potrebujejo in menijo, da dražji objektiv samodejno naredi boljšega fotografa.
3. Pro
Pro fotografi niso tisti, ki imajo profesionano (=najdražjo) opremo, ampak tisti, ki imajo pro odnos. Sprožijo le takrat, ko se udejani kompozicija, ki so si jo že pred nekaj trenutki zamislili v glavi. Število objektivov so zreducirali na dva ali tri, ker vedo, kaj rabijo in kako rabijo. Pogovor z njimi je prijeten in poučen, saj se znajo prilagoditi znanju sogovornika. Med kolegi so tiho, ko govorijo o tem, kdo ima največjega ali kateri je boljši, včasih pa pogovor presekajo z izjavo, ki da misliti vsem. No, vsem, ki poslušajo. Nadležnih sosedov za mizo se znebijo s prikupno izjavo “ah, saj je vseeno, kakšno opremo imam, pedvsem so pomembne slike” in napeljejo pogovor na kak zanimiv dogodek iz življenja. Stran od fotografije. Fotoaparat so spoznali do obisti in z njim delujejo v simbiozi. Zmožnosti in tehnične omejitve opreme izkoristijo sebi v prid, napake leče uporabijo kot umetniški efekt.
V končni fazi so vsi predvsem ljudje, ki so na določeni stopnji ukvarjanja s fotografijo. Ampak ljudje. In ti ljudje se znajo pogovarjati o marsičem, celo radi se pogovarjajo o marsičem (drugem). Že morda res, da sprva lep velik body prispeva predvsem h kul faktorju, ampak slej ko prej to postane le orodje. Tisto, kar potem ločuje dobro fotografe od slabih, ni oprema, ampak on sam. Ni le talent, ampak on sam. Svetovljanski človek, ki ga zanima še kaj več kot le tisto med okularjem in UV filtrom. Nekateri so tja že prispeli. Nekateri upamo, da nekoč bomo. Nekaterim to pač ni dano. A nič zato, še vedno se znamo pogovarjati o marsičem. Naj aparat ne bo hendikep v socialnem življenju.
Kako daleč pa si ti v svojem fotografskem razvoju?
Zgoraj: Klemen, ki se zabava na eni od tovrstnih prireditev
19. June 2009 ob 23:52
Jaz bi dodal še nekaj glede prve kategorije. Za prihod v to kategorijo je fino, če imate zares dober razlog. En tak zares dober razlog je, da ste naprednejši kompakt (tak ki ima poleg avtomatskih tudi ročne nastavitve – reklo bi se mu bridge cam) tako dobro osvojili, da vas je začela motit počasnost aparata in slabša zmožnost kreativnega pristopa k fotografiji zaradi slabšega senzorja in objektiva. To ne drži vedno, ker se tudi s kompaktom da naredit izjemne fotografije.
Sem pa zelo razočaran nad to našo potrošniško družbo, saj pred dvema letoma ni bilo pol toliko zrcalno refleksnih aparatov obešenih okrog vratov podpovprečnih uporabnikov (the green people). No, v končni fazi so važne fotografije, kot si že povedal v svojem izčrpnem prispevku. To samo potrjuje tvojo tezo napačnega mišljenja takih uporabnikov “če bom kupil dražji, večji fotoaparat, bodo moje slike boljše”.
PRO … hmmm, imam malo drugačno razlago, čeprav se strinjam tudi s tvojo. Jaz bi pod pro razred uvrstil ljudi, ki si s fotografijo služijo kruh … konec koncev je “pro” okrajšava za “professional”, kar bi prevedel kot “poklicn(i/a)”.
Sebe bi po tvoji lestvici uvrstil v drugi razred. Sicer imam več objektivov za različne namene in število škljocev iz dneva v dan zmanjšujem (odvisno od priložnosti) ampak nekako se ne vidim v tvojem pro razredu.
Očitno daljši prispevek rezultira v daljši komentar. (=
20. June 2009 ob 15:44
Kaj pa tisti, ki imamo navaden digitalni fotoaparat, pa vseeno nekaj malega (res malega) vemo o času, ISO… Se pravi, kaj je z nami, ki smo malo pomešani med vsemi temi kategorijami..
20. June 2009 ob 15:45
U, kakšna lepa slika! Se vidi, da sem jo jaz naredila! Kakšna kompozicija, kakšna svetloba! :P
20. June 2009 ob 18:09
meni gredo pa na živce vsi tisti, ki skačejo okoli z nevem kakšnimi zrcalnorefleksnimi oh in sploh digitalci z 16 objektivi v žepu, pa ne znajo posneti ene fotografije, da rečeš waw to je pa res dobra. raje imam mojo bogo kamero z fotoaparatom, pa mi uspe poslikati znosne fotke, kot pa trikilski megaobjektiv pa da ne naredim ene ogleda vredne fotke. =)
20. June 2009 ob 21:17
Tega zapisa ne bi prebral, ce ga ne bi bilo na drugemsvetu. Zdi se mi, da si hotel z njim najprej izpostaviti sebe, kot mega carja, potem pa se nasmehniti vsem, ki mislijo, da so fotografi. Mimogrede, ti mislis da si fotograf? ;)
20. June 2009 ob 23:56
Ne vem zakaj takšen ton Marko? Men se zdi čisto obratno – da je Klemen dejansko napisal svoje občutke in opažanja iz sveta fotografije. Sebe konkretno pa ni nič izpostavljal in se štel med ne vem kakšnega profesionalca. Celo bolj sem dobil občutek, da ti želiš sebe nekam izpostavljati …
Jaz se v grobem z delitvijo strinjam, je pa na nek način zagotovo široka, tako da je marsikdo lahko nekje vmes. Po drugi strani se sprašujem tudi, če je res nujno, da se nekdo nauči fotografije na kompaktu in potem kupi DSLR? Po moje ni čisto nujno. OK, zagotovo bi bilo res dobro, da osnove spoznaš in imaš za seboj nekaj kilometrine, ni pa nujno, da prav vse do potankosti obvladaš in veš o fotografiji. Nekdo se morda že malo prej odloči za DSLR in ne zato, ker bo potem po defaultu postal frajer in bo delal dobre slike. Ampak zato, ker se bo naprej učil pač na DSLRju in od začetka mogoče delal slabše slike. Zato se mi zdi rahlo nepošteno, da se nekoga z DSLRjem označi za noob-a, če (še) ni profesionalni fotograf. Mogoče je pač še na poti učenja in mogoče je kakšno stopničko vmes tudi preskočil, ampak to ne pomeni, da frajari in da mu ne more uspeti.
Evo, to je moj komentar :) Po drugi strani se seveda strinjam, da DSLRji postajajo cenovno vedno bolj dostopni in je posledično vedno bolj viden pojav: kupil bom DSLR, ker je boljši in bom delal hude slike! Predvsem vedno več starih ljudi vidim, ki nimajo blage o fotografiji, ampak so slišal, da je to dober fotič, denarja majo pa tud dovolj. Tako da predlagam, da se ljudi označuje s pravo mero rezerve.
21. June 2009 ob 10:58
Jaka, hvala za lep in izčrpen komentar in pardon za pozen reply, sem odhitel spat, včeraj je bil dolg dan (do danes). Ampak krasen dan, ko sem bil deležen le dveh zgornjih vprašanj v celem dnevu, hihi.. Sem se kar nasmejal :)
Prav imaš, za relativno hiter uspešen prehod med dslrje se zares splača investirati čas v branje navodil in poznavanje zmožnosti svojega kompakta. Ko enkrat osvojiš in presežeš to stopnjo, pa lahko samozavestno sežeš po večji mrcini.
Glede pro pa sem jaz bolj ciljal na odnos, ne na finančno odvisnost, ker že pri nas je kar nekaj tistih, ki si s tem služijo denar, pa je glavno vodilo pri fotografiranju “slika mora bit, ne glede na to, kakšna je”. Ni jim pomembna vsebina ali kompozicija, tudi tehnično plat precej zanemarijo. Ampak k sreči so taki v manjšini, saj se mi zdi, da v “resnejših” cajtengih videvamo vedno več kvalitetnih fotografij. No, morda jih le jaz več opazim, tudi možno. Brezplačnikov pa ne berem :)
21. June 2009 ob 11:12
matej, takšni uporabniki s(m)o potem spet neka posebna pasma. Mala bodica je bila uperjena predvsem napram uporabnikom dslrjev, ker so ponavadi oni tisti, ki izstopajo, ki zbudijo pozornost s svojo opremo. Čeprav so tudi tam razlike… Ampak če nekoga vidiš s kompaktom, ko slika v družbi, jih zraven stoji še 20, ki razmišljajo “tudi jaz znam in zmorem to” in se ne obregnejo v to, kaj je pod fotografovim pokrovom.
kajakaja, mislim, da se s tabo strinja kar večina. Tu se potem pojavljajo vprašanja “zakaj moj novi dslr aparat ne dela tako dobrih fotk kot moj stari kompakt?”, ker jim v trgovini (ko jih prepričujejo k nakupu nikonov) nihče ne pove, da je pritisk na sprožilec le pri del fotografije, za kaj spodobnega pa je potrem treba nekaj časa posvetiti še postprodukciji. Fino pa se mi zdi, da del teh problemov že lahko rešiš z raznimi “picture styles” znotraj aparata, ampak spet – treba je znati nastaviti (kar pomeni: prebrati navodila).
marko, nikogar nisem želel posebej izpostaviti, še najmanj sebe :) Glede na moje trenutno znanje in način dela pa zagotovo pašem v drugo kategorijo, ki je opredeljena precej “avtobiografsko”. Sem torej yet another shutter friendly uporabnik, ki ima včasih težave “sveto trojico” čas-iso-blenda razložiti dovolj poljudno, da bodo razumeli vsi. Ampak se trudim in celo občutek imam, da vedno več ljudi na tečaju to zapopade hitreje kot pred leti. Morda pa tudi jaz kaj bolje povem? :)
Nobenega fotografa ne bi opredelil kot mega carja, ker se mi to zdi ena taka čudna definicija. Prej bi lahko rekel, da je nekdo vzornik, inovator… Tisti, ki ti odkriva nove smernice (nekaj tehnično, predvsem pa v smislu dojemanja in razmišljanja o fotografiji) in ti daje navdih.
21. June 2009 ob 11:21
Matevž, gotovo bi bilo težko napisati neko razdelitev, ki bi zajela vse, se mi pa to zdi neka optimalna kombinacija, ki pa izraža predvsem moje videnje situacije. Izpostavil si zelo zanimivo situacijo, torej nekoga, ki začne kar na vrhu. To me spomni na temo, ki se je pred časom pojavila na forumu e-fotografija, ko je nekdo povedal, da ga je začela zanimati fotografija in da misli, da je canon 5d mk2 spodoben aparat, ki bi njemu ustrezal (kot prvi fotoaparat). Zanimalo ga je mnenje ostalih uporabnikov. Morda sem bil celo prvi, ki ga je spodbujal k taki odločitvi (torej k nakupu), fino pa se mi je zdelo, da je bila takšna tudi konotacija naslednjih sporočil, kjer so mu ostali uporabniki svetovali, naj le poskusi, ker gre res za dober aparat (če le ima denarce). Torej ja, imaš prav, lahko se začne tudi na drugem koncu in se navaja. Vseeno mislim, da je tak uporabnik potem nekaj časa newb, a ne v slabšalnem pomenu, temveč prvinskem, kot začetnik. je pa res, da takšni potem ne sodijo pod opis prve kategorije, saj imajo opremo predvsem zato, da bi naredili dobro fotografijo, in ne zato, da bi se postavljali pred sošolkami. To je le bonus feature :) Jaz mu le želim in privoščim, da mu uspe!
Glede starejših: ko smo recimo pred štirimi leti potovali po Turčiji, smo v enem mesecu tam videli manj uporabnikov z dslrji, kot jih vidiš v enem popoldnevu danes v kakem večjem mestu, recimo Ljubljani. Je naš standard toliko višji? So naši turisti toliko bogatejši? Ne, prišlo je pač do razmaha, popularizacije, na to pa so vplivale predvsem nižje cene. Po eni strani je to fajn; po drugi pa povzroča zgoraj omenjene težavice.
Hvala za predloge.
21. June 2009 ob 17:52
Po sliki sodeč si noob-veteran :P
21. June 2009 ob 18:27
Picture can say a thousand words, ne? :)
K sreči še vedno zgledam bolje kot ti, ki nihaš med zeleno in rumeno, hihi.
21. June 2009 ob 19:03
Dober post :-)
A manjka še ena kategorija, to so akademski fotografi. Ha, ha… Sicer teh nas ni mnogo, a smo najhujša kasta! Načitani ubermenši oziroma umetniki, ki se zgražamo, kako je ta svet zarukan, ker vsi ne opazijo, kako smo končno svet poredalčkal in sedaj sploh ni več potrebe za fotografiranjem!
Sicer se smejem, a popolnoma resno mislim!
B5
21. June 2009 ob 19:17
Uf, to bi moral pa natančneje definirati, hehe. Urejen svet ne potrebuje fotografij? Ko prenehajo spori s tujino in je vse lepo in prav, ni več materiala za dnevne novice? :)
Mar ne bi bil svet potem še lepši in bi lahko delali še lepše fotografije? Propadel bi le kakšen Nachtwey (ali pa bi se moral prekvalificirati v makro žužeke, hehe).
28. June 2009 ob 18:22
Dobr, da si me spomnil… A te lahko vprašam, zakaj so tvoje fotke vedno leše od mojih?
A zato ker si fotograf? Al zato, ker maš boljšo fotko? Jaz mam tako na gsm-ju, al zato ker si bolj fotogeničen? :D
28. June 2009 ob 21:16
Ena možnost je ta, da jaz slikam druge, drugi pa mene. In potem je tu odločujoči faktor lepote.
Nekaj ima pri tem gotovo tudi oprema in to, da jo jaz že malo poznam in znam izkoristiti njene prednosti.
Ali pa zato, ker pokažem samo tistih 5, ki se mi posrečijo :)
29. June 2009 ob 14:26
A veš, zakaj se s tabo pogovarjamo samo o fotografiranju?
Ker na druga vprašanja ne odgovarjaš….!
29. June 2009 ob 16:26
Vem, ja.
6. November 2010 ob 23:28
Super napisano. Spadam pa po moje pod dvojko, se trduim da bi pod trojko, pa mi še ne uspeva. :)
Ps: Počasi prebiram blog, tako da računaj še na kakšen komentar. ;)