brumec.org

Naredi si sam – pinhole (camera obscura)

V Kamnik je prišla skupina dijakov s Sicilije in povabili so nas, da jim predstavimo fotoaparat domače izdelave, pinhole (nekateri ga imenujejo tudi luknjarica). Glede na to, da sem imel le eno uro časa za predstavitev, sem se izdelave aparata lotil že prej.

Na spletu je kar nekaj vodičev za izdelavo, a nisem našel takega, ki bi natančno pojasnil točne mere pri mašineriji. Očitno prilika zame, da povzamem :)

Potrebujemo:

• škatlo (po možnosti trdo in tako, ki ne prepušča svetlobe, recimo od čevljev ali kaj podobnega)
• srebrno folijo (za sendviče!)
• flomaster ali črn lepilni trak (sprej za potuho)
• šivanko (drobno)
• olfa nož (najbrž bi šlo tudi s škarjami, če niste preveč nerodni)
• meter
• selotejp
• fotografski papir (pravi foto papir, ne tisti za  printat fotke)
• napolitanke (optional)

Postopek

1. Ohišje
Izmerimo škatlo. To je dokaj bistveno. Razložim ob priliki. Nato na sredino ene stranice (načeloma ne pokrova) izrežemo luknjo, cirka 1×1 centimeter. Škatlo nato od znotraj pobarvamo s črnim flomastrom ali oblepimo s črnim trakom. Tisti bolj lenobne sorte jo ponavadi kar posprejajo s črnim sprejem. Zakaj tolikokrat poudarjam črno? Ker s tem zmanjšamo odseve svetlobe znotraj škatle. Škatlo lahko polepimo tudi z zunanje strani, ampak to je bolj za vizualni efekt. Ker Delamaris fotoaparat je bistveno bolj hardcore =) Namig: če jo boste prelepili, luknjo lahko izrežete tudi kasneje, jasno.

2. Zaslonka in zaklop
Na notranjo stran škatle (tam, kjer imamo načeloma našo dokaj oglato luknjo) nalepimo košček srebrne folije za sendviče, ki prekrije odprtino. Po neki teoriji bi morala biti zdaj v škatli popolna tema (tako kot v hladilniku, ko zapreš vrata, pravijo). Nato skozi to tanko srebrno folijo naredimo eno majceno luknjico s šivanko. Ponavadi na zaženemo cele šivanke skozi, ampak le prebodemo s konico. Luknjica naj ima premer cirka 0,4 mm. Tam na oko :)
Kot zaklop lahko uporabimo košček črnega lepilnega traku (ali srebrnega ali rumenega ali… pač nekaj, kar ne prepušča svetlobe). Če ste špilavne volje, lahko sami izdelate tudi neke vrste zaklop in sprožilec… Jaz sem se hecal v tej smeri, pazljivi bodite le, da ne bo light leakov. There!

TwinLens fotoaparat, huda reč =)

3. Vstavljanje svetlobno občutljivega medija
Ali loadanje filma :) OK, v teoriji je stvar dokaj preprosta… Zapremo naš zaklop, da svetloba ne pride noter, nato gremo v nek silno temačen prostor (mi mu rečemo kar temnica, go figure) in tam vstavimo foto papir. V takšen aparat bi načeloma lahko vstavili tudi pravi film (recimo ČB negativ), ampak je lažje, če damo kar en košček papirja, v mojem primeru recimo 10×6 cm, ki ga s selotejpom pritrdimo na zadnjo (notranjo) stran škatle, torej vizavi naše male luknjice.
Ko je papir enkrat noter (aha, naj še enkrat poudarim, da to ni nek print papir ala canon ali HP, ampak proper foto papir, recimo Efke, Ilford ali kaj podobnega), zapremo škatlico in jo zadaj dobro zalepimo. Res, pazljivo, da ne bo kake ekstra špranje.

4. Fotkanje
Gremo ven, pazljivo izberemo motiv, natančno kadriramo in sprožimo!
Hehe, seveda… OK, v resnici je to bolj tako, da postavimo aparat in ga usmerimo v objekt, potem pa naredimo fotko in nimamo pojma, kaj bo notri in koliko bo notri. Glede na to, da je goriščnica relativno kratka, je tole na slikah širokokotni pinhole. Če bi luknjico naredil na levi ali desni strani, bo dobil bolj “tele” varianto. Jasno? Upam. Sicer pa probajte, saj sta lahko tudi 2 luknjici na eni škatli, le med slikanjem naj bo ena zaprta.
Papir je bistveno manj občutljiv kot film, zato ponavadi traja kar nekaj minut, da napravimo posnetek. Glede na to, da imamo fiksno zaslonko (heh), je čas osvetljevanja odvisen predvsem od svetlobnih pogojev (vremena). Prav tako je pametno paziti, da ni preveč vetrovno, sicer bomo imeli na fotki kakih 17 kadrov. Ali pa pač gor postavite en kamen, tudi zaleže, če niste ravno iz Ajdovščine.

5. Tehnikalije
To je tisto, kar pogrešam pri večini vodičev… Kako velika slika bo, koliko časa osvetljevati, kakšno luknjico narediti… Kdo bi vedel?
Zato nam pride prav Camera design calculator, kjer levo zgoraj vnesemo goriščnico (to je razdalja med luknjico in papirjem, ergo globina škatle), potem pa nam (desno zgoraj) izračuna optimalni premer luknjice. Delamaris pinhole (TwinLens edition) ima goriščnico 6 centimetrov, torej ima luknjico premera švoh 0,4 mm, neka škatla za čevlje z goriščnico 29 centimetrov pa ima 0,7 mm luknjico (to bi bil že bolj “tele” pinhole).
Zanimivo je tudi polje Image diameter, ki nam pove, približno kako velika bo projecirana slika na papirju (načeloma bi morala biti diagonala našega koščka papirja manjša od tega premera; v nasprotnem primeru se pojavi vinjetiranje).
V zadnji vrstici pa imamo še čaroben podatek glede časa osvetljevanja. Če slikamo na film, pač vpišemo, koliko ASA ima film, če pa fotkamo na papir, potem pa je to malce bolj kavbojsko. Načeloma velja, da je v primeru jasnega in sončnega vremena ASA okrog 8 ali celo 10. Če pa je oblačno ali temno (ali če fotkamo notri, pod lučmi), pa je ekvivalent ASA recimo 2 (za delno oblačno je okrog 5, za občutek).
Ko vpišemo podatek o svetlobni občutljivosti medija (ASA/ISO), nam na desni izračuna priporočeni čas osvetlitve. V primeru, da slikamo na papir, je to ponavadi kar nekaj minut, v oblačnem vremenu celo do pol ure. Zdaj je najbrž jasno, zakaj mora biti škatla pri miru (ali pod kamnom).
Obstaja še en tak fleten pinhole calculator, ki daje podobne rezultate.

6. Razvijanje
Skočite v temnico, odprete škatlo, ven vzamete film in ga razvijete v kemikalijah. V 15 minutah ste fertik in že lahko vstavite nov papir in greste delat novo fotko. Ampak se bolj splača narediti nekaj več “aparatov” in z njimi slikati sočasno. =)

Zaključek

Camera obscura (pinhole) je preprost fotoaparat, ki ga lahko izdelamo sami v nekaj minutah. Ko slikamo prvič, ponavadi še ne vemo natančno, kako širok kader bomo zajeli, ampak z vajo dobimo občutek in vsaka naslednja fotka je boljša, zato nikarte ne obupajte, če ne rata iz prve. Meni ni, naslednje 3 so bile pa super :)

Hvala Dušanu, Bojanu, Jaku in Ani za pomoč pri delavnici. mwa*