Moje dogodivščine z Windows Vista SP1
Pogumni uporabnik preskusne različice Windows Vista sem že od februarja 2007, torej je minilo dobro leto od namestitve. Nasploh precej nerad formatiram in nameščam operacijske sisteme, saj je pri 1 TB podatkov to lahko precej zamudno opravilo (v primeru, da želiš kakšno nastavitev tudi ohraniti, se razume). OS je kot fotoaparat; ko ga imaš, ga imaš za dlje časa.
No, potem pa je po enem letu prišel Service Pack 1. Kanček neuraden, morda, a končna različica z vsemi popravki. Obljubljali so višje hitrosti prenosov na particijah (kar je, bodimo pošteni, uredil že eden izmed popravkov pred meseci), ostale "izboljšave" pa so mi precej neznane. Bugfixi.
Prenesel sem namestitveni paketek, ga pognal. Reklo je, da bo parkrat rebootalo, zato sem šel spat in se zjutraj prebudil z Windows Vista SP1. Oh, kako kul, up to date again! Lahko bi se preko messengerja pohvalil Marku, ampak mi net ni delal. Dobro, ni panike, bom naredil screenshot in mu ga poslal iz službe. Odklikam na Start Orb in Control Panel. In se odpre prazno okno. FTW? Nobene ikonice ni več. Bile so pojedene. Hm, kaj pa zdaj? Po nekaj rebootih in raznih preskusih sem se odločil za rollback – System restore. Heck, če ne gre, pač ne gre.
Restore se je izvajal kakšnih 15 minut, mašina se reboota in nato me preseneti zanimivo okence: Ponovno vnesite aktivacijsko številko. 25 mestno? Uf, katero že? Kot sem omenil, sem poganjal preskusno različico, zato nisem imel uporabne številke. Zapisano sem imel sicer tisto, ki je bilo v BillGates nfoju, a tista je za Business različico. Shiet.
No, to okence mi je dovolilo pognati brskalnik, in ker nisem n00b, sem kmalu poganjal tudi IE (thanks to IE Tab addon), od koder je hitro deloval cmd.exe in posledično Total Commander. Zabavno je, da da v tem omejenem načinu kaj hitro zmanjka rama (očitno omejeni način hitro kuri 4 GB, hehe), zato je precej nemogoče sočasno laufati kaj več kot 3 programčke (sploh če je eden od teh Firefox, hehe). Druga zoprna zadevščina je, da se sistem samodejno odlogira po eni uri uporabe (rečeno na pamet in po občutku). Nevertheless, kmalu sem poganjal OEM emulator patch, ki ga prijazno ponuja Str0, a zadevščina nekako ne deluje. Nato sem ob prijazni pomoči Jakca, ki je končno odbelil svojo wp temo, preskusil še par activation crackov, a z nobenim ni bilo veliko sreče. Tough luck. Mami se je že prijazno ponudila, da mi da evre za novo Ultimate licenco, a kaj, ko net ni delal, da bi jo kupil. Stupid Vista =)
Pa smo poskušali dalje… Priznam, v enem dnevu še nisem videl toliko bluescreenov (morda nazadnje 1999, ko sem na P200 nameščal win2k), je pa morda vredno omeniti zanimivo dejstvo, da Vista v Safe Mode pride noter, ker se ne zažene Licensing service (verjetno zato, da se ne bi crackalo zadeve v Safe mode?). No, tam sem lahko ročno brisal sys driverje in se lahko spet "normalno" zlogiral do mojega "plačaj ali pusti" okenčka. Skorajda sem že sformatiral en disk in naredil dual boot z XPji, ko sem se spomnil, da bi lahko poskusil še s Paradoxovim načinom aktivacije. Na KezNews.com, verjetno najboljši strani z namigi za aktiviranje raznih reči s preprostimi in jasnimi opisi, sem našel Vista OneClick Activator (že ime je simpatično, mar ne?), ki ga je vkup spravil tip z vzdevkom CLoNY (sem dal dovolj informacij za morebitne googlerje, ne?:). Po namestitvi tega programčka sem dobil dobro znani bluskrin (očitno ima Paradoxov royal.sys neke težave z biosom, safe mod ein ročno brisanje seveda rešujeta), ob naslednjem bootu pa je stvar že delovala. Sicer zdaj nisem več trial, ampak zadeva deluje, pa tudi Control Panel je nazaj dobil svoje ikone. Hvala ti, CLoNY, kdor koli že si, prihranil si mi mnogo dela. In za vse, ki bi radi flejmali Visto – here’s your chance =)
