Kaj se zgodi s svetlobo, ko jo zapreš v škatlico?
Ko ponoči v sobi ugasneš luč, postane temno. Svetlobe "zmanjka", izvor (torej žarnica) preneha oddajati žarke. Pobegne ven pri špranjah, vpijajo jo temne površine, takoj je ni več. A kaj bi se zgodilo, če bi svetlobo ujeli?
Predstavljajmo si neprodušno zaprt prostor (vakuum), recimo notranjost krogle, ki je z notranje strani obdana z zrcali. Recimo, da pride ob stiku žarka z zrcalom do popolnega odboja in svetloba potuje naprej, spremeni se ji le smer. V tej krogli je manjša kroglica, ki je navzven prav tako obdana z zrcalno površino, znotraj nje pa je vir svetlobe, ki žari (pustimo zdaj tehnične podrobnosti glede tega, kako lahko taka kroglica žari, ob strani).
Znotraj velike krogle je popolna tema, nato pa prižgemo naš vir, našo "žarnico". Ta napolni kroglo s svetlobo (morda se kdo spomni filma Učna leta izumitelja Polža, kjer v nekem prizoru svetloba popolnoma napolni žarnico; ki jo potem sicer raznese), ki se odbija od ogledal, vedno znova in znova. Glede na to, kako hitro je svetlobno valovanje, bi bilo gotovo dovolj, da vir prižgemo le za delček sekunde, pa bi osvetlil celoten prostor (in tudi praktična izkušnja, ko prižgemo luč v sobi, nam to potrjuje).
Potem pa ugasnemo luč.
Kaj se zgodi? Vemo, da v naši sobi postane temno, a tu svetloba ne more nikamor uiti, saj se le odbija od notranjih sten naše krogle. Ali to pomeni, da smo dobili "večno luč", svetlobni perpetuum mobile? Lahko na ta način ustvarimo naš zasebni hišni polarni dan? In še: Ali to, da luč (luč seveda pomeni naš okrogli "zrcalni" vir svetlobe) pustimo prižgano dalj časa, pomeni, da bo notranjost naše krogle vedno svetlejša, da se bo "svetlost" prištevala?
Res bi bil vesel, če bi mi kdo znal odgovoriti (morda le delno) na katero izmed vprašanj. Ali vsaj poudariti zmotnost katere izmed mojih predpostavk, ki napeljujejo k možnosti obstoja večnega svetila. Je zamisel popolnoma zgrešena? Ali je v teoriji to mogoče, a neizvedljivo? Že vnaprej hvala vsem, ki bodo poskušali. Morda še zanimiveje pa bi bilo slišati menje koga, ki bi teorijo nadgradil, jo morda celo vpeljal v praktično rabo ali podoben princip uporabil kje drugje. Je to možno?
5. August 2007 ob 15:53
no… to zadevo sem tudi jaz studiral pred kakimi 4imi leti… problem je ta, da se svetloba poistoveti z ogledalom oz. postane koscek materije…
zadeva bi funkcionirala, ce bi imela svetloba sama po sebi informacijo, da je svetloba – da ni ogledalo ob katerega trci… oz… rabu bi pol se dodatne svetlobne duhovnike, ki bi tisti svetlobi, ki se je materializirala razlozla, da je pravzaprav svetloba… in naj se spet vrne nazaj k svetlobi… tralali…
5. August 2007 ob 16:27
Mar ni poanta popolnega odboja ravno v tem, da svetloba ne postane “ogledalo”, temveč “valuje” naprej?
Ti bi torej svetlobi vcepil zavest svetlosti, ki bi jo ohranjala no matter what? Všečno :)
6. August 2007 ob 15:53
Popolnega zcrala seveda ni, torej se zaradi absorpcije skupna energija “ujete svetlobe” nujno zmanjšuje. Če pa bi bilo to možno, bi se ob dalj časa prižgani luči svetlost višala. Primer uporabe več zrcal (ob stalnem viru svetlobe) za povišanje svetlosti je uprizorjen v filmu o življenju Thomasa Alve Edisona. Film je črno bel, naslova se žal ne spomnim.
6. August 2007 ob 20:17
Najlepša hvala za pojasnilo!
Tole pa sem na hitro našel kot potencialne opcije, če morda lahko na hitro pogledaš, ali je kateri izmed njih pravi.
http://www.imdb.com/title/tt0032432/
http://www.imdb.com/title/tt0241789/
http://www.imdb.com/title/tt0168161/
http://www.imdb.com/title/tt0033289/
8. August 2007 ob 9:34
Seveda ni popolnega zrcala, ki bi odbil 100% svetlobe in ga nikoli ne bo. Pa tudi če bi bil bi bila praktičnost take postavitve in sobivanje v njej minimalna.
lp
8. August 2007 ob 11:14
Niti ni povezano s tvojim razmišljanjem, je pa zato toliko bolj s svetlobo.
Zadnjič sem bral članek o svetlobnih jadrih in me je čisto presunila misel na to, da prideš v vesolje, razpneš jadra, in jadraš s pomočjo sonca. Pustimo vso mehaniko ob strani, to je najbolj romantična stvar ki si jo lahko predstavljam.
8. August 2007 ob 20:23
Sočasno pa s pomočjo foto celic zbiraš svetlobo, jo pretvarjaš v elektriko in si vrtiš simpatično glabo :)
9. August 2007 ob 13:56
Itak pa svetloba v temi ne izgine ampak se samo skrije v hladilnik… kar poglejte.
9. August 2007 ob 19:35
Hahaha :)
Jaz sem pa ves čas mislil, da se lučka ugasne… Ne, le odbija se od kristalčkov, dokler je spet ne spustimo na plano!
9. September 2007 ob 15:53
Nekoč je Quatro na podobno vprašanje (Kam gre svetloba ko zaprem hladilnik) odgovoril: V neskončnosti se odbija po tvoji prazni glavi :)
Ampak to je Quattro, ki piše za Jokerja :>
10. November 2010 ob 19:15
Vem da je to že precej staro, samo ker tudi sam rad razmišljam o takih stvareh je moja logika sledeča.
Če bi imel popolno zrcalo v obliki krogle bi ta reč delovala, samo kaj ti to pomaga, če se bi ta svetloba odbijala le znotraj krogle, kjer jo nihče ne potrebuje. Takoj ko bi pa kroglo odpru bi pa svetloba vn ušla. Mogoče se bi lahko to lahko uporabljalo pri fotografiji namesto flasha.