Fotografska percepcija obiska Lojzeta Peterleta
Nisem bil še na nobenem predsedniškem predvolilnem shodu; preprosto zato, ker do sedaj kandidati niso zahajali na kamniški konec (ali pa so bili dovolj nepomembni, da sem to spregledal). Včeraj pa nas je obiskal Lojze Peterle. Tokrat sem kljub uradnemu vabilu, ki sem ga prejel, tja odšel z drugačnimi nameni, kot fotograf.
Eden izmed meni najljubših blogerjev (in mimogrede jako zabaven tip), Borut Peterlin, je že večkrat pisal zelo zanimive prispevke o tem, kaj vse početi na dolgočasnih političnih dogodkih. Ko sem takole ob steno prislonjen stal v dvorani, za seboj imel že 6 ur slikanja, bil lačen, utrujen in rahlo smrkav, sem se spomnil njegovih zapisov. "Poskušaj najti nekaj zanimivega v okolici in nato to izkoristiti tebi v prid". Kaj sem imel na razpolago? Nič od nič, skorajda. Dvorana, 10 vrst stolov, spredaj ena miza, za govorcem rdeča zavesa in – zastave. Hm, rože so bile rahlo uboge, zatorej sem poskušal nekaj narediti z zastavami.
Ideja je bila, da poskušam okrog Peterleta ustvariti svetniški sij, malce simbolično, nazadnje je le pri SKD, hkrati pa zastave kažejo tudi njegove politične premike. In nastalo je tole:
Sveti Lojze, vsega hudega reši nas. Jaka pravi, da gre tu za globljo simboliko: iz Evrope proti Sloveniji. Pa je to dobro (zanj, mislim)?
In ko že misliš, da bo vse skupaj ena polomija, pridejo stvari, ki ti popestrijo dan. Tako sem se recimo med kosilom med Peterletom in županom občine Kamnik Tonetom Smolnikarjem pogovarjal s tajnico N.Si Kamnik in protokolarno vodjo tistega dne. Beseda je tekla o tem in onem, na koncu pa sva omenila tudi možnost, da bi se kdaj prišla slikat v studijo. Je bila za. Desna:
Sicer pa je bilo kosilo tako/tako. Predstavniki Nove Slovenije so se zgužvali na eno stran mize, župan s podžupanoma pa je sedel nasproti. Sprva sem imel idejo, da bi prisedel tudi jaz, a verjetno bi izpadlo kanček nenavadno, če bi kar takole skupaj mlatil pršut s podžupanoma. Zato sem imel svojo mizo in svoj deci soka. Pa tudi čas za fotografiranje.
Seveda moram po "službeni dolžnosti" narediti "oh in sploh fine" fotke, s katerimi se potem nekateri postavljajo okrog, a včasih naredim tudi kakšno za dušo, kakšno zase, da mi ni popolnoma dolgčas.
Ste recimo že kdaj poskusili ujeti projekcijo obraza nekoga v kozarcu vina? Takole naj bi to izgledalo:
Očitno je, da je odsev popačen. Le zakaj, se sprašujem.
Ali pa recimo ujeti trenutek sinhronega obvladovanja vilice:
To so slike za v CV, ne pa skenirani časopisi.
Obiskali smo tudi dom upokojencev v Kamniku. Pravzaprav mi je bil ta del še najbolj všeč, Peterle je bil sproščen, mladenke tudi, prav veselo so pele:
In back vokali:
Takole pa izgleda ustrezno besedilo:
Res, dom upokojencev je bil zabaven, pa tudi veliko ljudi je bilo, podobno kot takrat, ko sem bil nazadnje tam z našo igro.
Bili smo tudi pri kamniških čebelarjih, kjer me je nekdo zalotil nepripravljenega med slikanjem čebelic in ostalih živali ter mi razložil razlike med italijansko čebelo in kranjsko sivko, to, katera je bolj divja, pa kdaj čebele pridejo ven po zimi, kako se najbolje zdraviti po pikih ter še in še. "Gospod, jaz moram iti slikat!"
Gospod Peterle baje je presno hrano. Sestra mi je razložila, da so to neprekuhane stvari (korenje, grozdje, sir, pršut…). Kaj to posledično pomeni? Da pametni organizatorji nastavijo sendviče, ki si ne zaslužijo tega imena. Kdo pa še je grozdje na kruhu, lepo vas prosim? S papriko.
Če bi se hotel najesti, bi moral vsekakor biti bolj izviren (beri: prinesti malico s sabo), a k sreči je mami pred odhodom spekla res dobre klobase.
Kaj pa o reči o obisku? Hm, Peterleta pravzaprav cenim zaradi tega, ker baje take zadeve počne VSAK dan, ponavadi celo v različnih državah. Včeraj v Avstriji, danes pri nas, jutri spet v Belgiji. Dokaj naporen urnik, se vam ne zdi? Po seji dopoldne je prišel k nam, potem pa je ob desetih odšel še naprej do Horjula na neko otvoritev. No, pa saj njegov BMW to zmore. Še naporneje je, da se mora cel dan smehljati. A zdaj že vem, kdaj se splača aparat odložiti in tudi prisluhniti, saj so to trenutki, ko pokaže svoj pravi obraz. Ki pa ni več vsem ustrežljiv in nasmejan, ampak jasen in prodoren um, ki ve, kaj hoče in ve, kako do tega priti, ki se hkrati zaveda, kaj ostali delajo narobe in kako to popraviti. Morda je škoda, da se poteguje za funkcijo z zelo omejenim vplivom, a vseeno bistveno bolje kot nič. Priznam, v teh trenutkih me je pozitivno presenetil. Ko le ne bi bilo okrog njega toliko kimajočih mladih strankarjev, temveč bi se lahko pogovorila na štiri oči. Gotovo bi bilo zanimivo. Morda pa nekoč drugič.
Če koga zanima uradna verzija dogodka, naj si le prebere na strani Nove Slovenije Kamnik, kjer prav tako lahko vidite še nekaj mojih fotografij (eh, spet niso navedli avtorja:)
In to je najbrž to. Pester dan, kjer sem se še bolj prehladil, in danes sem precej sesut. Ni mi žal, nekatere fotke so res dobro uspele. A jih ne pokažem :)
