Posredovano: Fwd: Fw: Poglej si to!
Ljudje, ki prvič dobijo povsem svoj mail naslov, imajo kaj kmalu v nabiralniku kopico forwardiranih sporočil, ki imajo predvsem zabavno vsebino, nekatera pa skušajo dajati življenjske nasvete, namige o ljubezni ali pa preprosto kažejo kakšne “zanimive” fotografije. To so sporočila, ki jih nekdo pošlje 30 znancem, pa znanec spet 30 drugim (in spet tebi nazaj) in tako naprej.
Pravijo, da je največja tegoba današnjih mail strežnikov spam, ki po nekaterih ocenah obsega že 70+ % vse poslane elektronske pošte. To je visok odstotek, a navsezadnje je to le številka. Če pogledam moj Junk folder z 41 spam maili in virusi, takole na pamet rečem, da skupaj zaseda okrog pol megabajta prostora na disku, torej količina, ki se s strežnika prenese v nekaj sekundah. Potem pogledam Inbox in 20 mailov, ki zasedajo največ prostora, kar pri meni pomeni od 6 do 23 MB. Med njimi so le trije, ki jih lahko uvrstim med “mass mail”, torej posredovana sporočila. Mar ni to zanimivo? Preverite svoj poštni predal in povejte, koliko Fwdjev imate med 20 najdebelejšimi maili, pa sem dokaj prepričan, da bo številka večja.
Zakaj torej pride do takšne razlike?
Prvi korak je spoznanje, da so največji krivci za širjenje virusov in spama ljudje, ki pošiljajo takšna masovna sporočila. Ko dodajajo prejemnike, so vsi uvrščeni v polje Za: (To:), kar posledično pomeni, da bodo VSI, ki bodo prejeli to sporočilo, zraven dobili še seznam vseh ostalih prejemnikov. Tole je en očiten primer:
Z enim mailom sem torej dobil še kopico drugih naslovov, s katerimi lahko sedaj počnem praktično karkoli. Predstavljajte si, da se sedaj eden izmed teh odloči, da bo vabilo posredoval še svojim prijateljem, kar pomeni, da recimo tudi 15 prijateljev dobi seznam vseh teh naslovov (+ še 14 drugih). Če pa bi bila v mailu slika kakšnega psa, mačka ali Mirka, bi zadeva gotovo potovala še dlje, se širila in vmes bi se seznam “javnih” mail naslovov le večal. Pred leti smo lahko v Salomonovem oglasniku lahko celo zasledili oglase, kjer so prodajali sezname “5000 preverjenih slovenskih mail naslovov” ali kaj podobnega. Če takole pomisliš, je ustvarjanje takega seznama mala malica, ko pa pride v roke kakšnemu nadebudnemu piarovcu, je lahko zelo nevarno sredstvo, saj vas začnejo z raznimi obvestili, reklamami in ostalimi ponudbami zasipati z vseh koncev.
Še večji problem pa so seveda virusi. Te male mrcinice so spisane tako, da v nekaj trenutkih preskenirajo vaš imenik in vaše maile, ven poberejo vse zveze v obliki nekdo@nekaj.še, nato pa generirajo sporočila, kjer s seznama naključno izberejo pošiljatelja in prejemnika ter vse možne kombinacije, dodajo prej določeno vsebino in pošiljanje se lahko začne. Če imate poln nabiralnik fwd pošte in dobite tak virus, je to poguba za vse. Ne smemo pozabiti, da so virusi tako pametni, da seznam mail naslovov pošljejo tudi avtorju, ki lahko te seznamčke zloži skupaj in proda naprej nekemu večjemu piarovcu. Za predstavo: to se seznami s po nekaj deset tisoč mail naslovi.
Kaj nam je storiti? Kdor misli še kdaj pošiljati ta “neizmerno zabavna in poučna” masovna sporočila, naj VSE prejemnike doda v polje Skrita kopija (BCC:), saj tako prejemnik ne bo videl še vseh ostalih mail naslovov, kar bistveno zmanjša nevarnost, ki jo lahko povzroči virus pri enem izmed naslovnikov.
Še pametneje je, da se preprosto neha pošiljati takšna sporočila. Prej smo si na mojem primeru pogledali, kako velika so spam sporočila, koliko pa zasedejo Fwd maili. Jasno je torej, da prava grožnja ekonomiji in produktivnosti niso reklamna sporočila, temveč fwd maili znanih pošiljateljev, saj nekateri ljudje to dejansko odpirajo in si ogledujejo razne filmčke, slike in powerpoint predstavitve. Time wasters. Takisto ni zanemarljiva obremenitev poštnih strežnikov, ki jo povzročajo par mega veliki maili z videoposnetki. Vaš nabiralnik na strežniku je lahko hitro poln, kar prepreči prejemanje zares pomembnih sporočil. Ravno zadnjič sem pošiljal neke fotke, pa so se vztrajno vračale, ker je imela prejemnica totalno zabasan inbox, ko pa sem jo o tem obvestil, mi je odpisala, da je mislila, da sem pozabil nanjo. Tako je to, če na strežniku hraniš posredovano pošto, ki se ti tisti dan zdi res zabavna, pogledal pa je ne boš nikoli več. Enako velja za tiste, ki uporabljajo poštne odjemalce in stvari prenašajo na svoj računalnik, pri tem pa se sploh ne zavedajo, kakšna svinjarija se pri tem dela po sektorjih.
Kdaj torej posredovati neko pošto ali spisati mail in ga poslati na dvajset drugih naslovov (ki jih damo v BCC polje, remember)? Ko presodimo, da je vsebina relevantna in pomembna za prejemnika ter bo imel od tega določeno korist, recimo širjenje znanja. Tovrstni maili so recimo razna priporočila in namigi, predvsem pa povezave na relevantne strani (recimo do vodičev o slikanju s flešem, pa do slik, ki jih prej naložimo na nek strežnik, da ne obremenjujemo nabiralnika prejemnika, in podobno).
Moji maili recimo zasedajo 1,2 gigabajta prostora na trdem disku (predvsem zaradi precejšnje količine materiala, ki mi ga naročniki pošljejo za izdelavo spletnih strani, pa seveda fotografij), kar je količina, ki jo lahko nadebudna najstnica nabere v nekaj mesecih (moji so od 2003 naprej, na primer) s pošiljanjem in prejemanjem “oh, kako je to fajn” pošte.
Nekateri že pošiljajo pošto, kjer si naveden kot edini prejemnik, a po vsebini (sploh z nekaj izkušnjami) kaj kmalu ugotoviš, da gre pravzaprav za sporočilo, ki je bilo posredovano še desetim drugim. Si mail, ki se pretvarja, da je oseben, zasluži odgovor? Ne. Če se nekdo ne more vzeti niti pet minut, da ti napiše 2 ali 3 “personalizirane” (osebne) vrstice, ponavadi ni vreden replike. Zelo podobno je z voščilnicami, kjer se “domislijo” ene cunning vrstice, nato pa ti to pošljejo po mailu (zadnje čase pa se zadeva še bolj širi na smsje). Seveda kdo misli, da se spodobi odgovoriti in vrne novo, “svojo” vrstico, ki pa jo je prav tako poslal še desetim drugim. Od takih neosebnih sporočil pa imajo največjo korist prav mobilni operaterji. Novo leto je totalen biznis z okoli dvema milijonoma poslanih sporočil (moje predvidevanje ob upoštevanju številk preteklih let in eksponentni rasti mladenk s telefoni).
Zato – potrudite se, napišite oseben mail, ki ga bo prejemnik lahko cenil. Z “generičnimi” sporočili boste le izgubljali spoštovanje v njegovih očeh in boste počasi zapadli v skupino, katerih maile bodo ljudje brisali takoj, brez ogleda. We’ve seen it all.
Sedaj pa le pošljite povezavo do tega vnosa desetim ljudem. Ne zato, ker boste sicer revni in nesrečno zaljubljeni še vsaj eno leto, temveč zato, da izobrazite še koga. In ko boste dobili oseben mail, vam ne bo žal. Malo za hec, malo zares.
