Slikanje otrok
Otroci so lahko prav poseben in zelo hvaležen motiv, če se jim znaš približati. Najbolje je, da si z njimi toliko časa, dokler se te navadijo in niso več sramežljivi. Obstajajo pa seveda tudi taki, ki se izredno radi slikajo in se ti nastavljajo pred objektiv, kar je posebno pogost pojav v turističnih krajih v tujini. V Turčiji, recimo, je bilo tega polno, vsi bi se radi slikali, sploh fino pa se jim zdi, če jim potem fotko tudi pokažeš na LCD displayu na zadnji strani aparata.
Ana je zadnjič na razstavi povedala zanimivo dejstvo: Pojdi v Afriko, poslikaj male črnčke, pridi nazaj, pošlji fotke na nekaj evropskih mednarodnih FIAP razstav in še kakšno doma, pa boš v enem letu prišel vsaj do statusa F2 na FZS. Zanimivo vprašanje bi seveda bilo, kako “pošteno” je to, a dejstvo pač je, da lahko bistveno več točk zberejo tisti, ki si lahko privoščijo potovanja. Pa smo pred novo dilemo – potovati zaradi užitka, zaradi spoznavanja okolja in ljudi ali preprosto zaradi tiste ene dobre fotke, ki se ponavadi posreči, ko najmanj pričakuješ. Priznati je treba, da se lokalni motivi lahko kmalu izčrpajo in da kaj kmalu občutke estetskega (=drugačnega?) v nas vzbujajo le še fotografije ljudi, ki izgledajo rahlo drugače, pa naj bo to zaradi obleke, polti ali poševnih oči. “Navadni” Slovenci smo dobri le še za studijsko fotografijo in za silhuete, heh.
Vsak dan videna pojava nam ni več privlačen motiv, slika se le še tisto, kar izstopa. Ampak potem so tu otroci.
Ti imajo to prednost, da so luštni ne glede na “poreklo”. Ne gre za to, da bi imeli neke klasične lepotne poteze, temveč za njihovo ljubkost, za to, da izgledajo pristni; pristno srečni, pristno žalostni ali pristno začudeni. In to je za fotko super.
Ravno zaradi te pristnosti za slikanje otrok ponavadi vzamem teleobjektiv. Tako imam lahko zadostno distanco in recimo s 30 metrov naredim posnetek, kjer se fotografirani ne zaveda, da si ga ujel, potem pa je toliko bolj presenečen, ko mu fotko pokažeš in se mu zdi super, pa čeprav ne ve, kje in kdaj ga je doletelo.
Pa vi? Uporabljate kak poseben pristop pri slikanju otrok, da iz njih izvabite pristen nasmeh?
15. January 2007 ob 18:47
Moji otroci so krasen motiv in nenehna inspiracija za pritiskanje na sprožilec. Nikoli se jih ne naveličam. Kakšnih posebnih pristopov nimam, saj vedo, da rada fotografiram. Fino je, ker so me navajeni, da nenehno opletam s fotoaparatom in ne pozirajo tako narejeno.
Glede potovanj in iskanja motivov… Že če grem na sprehod po našem kraju, nenehno vidim zanimive motive, kar predstavljam si kadre in se kar malo jezim nase, če nimam fotoaparata pri sebi. Najdem zanimiv list, cvet, … ravno včeraj sem preučevala dimnike na poti z Duplice do Mekinj. In ubogega prestrašenega mucka na strehi sredi Šutne.
Ko sem v tujini, na poti, ne izgubljam časa s fotografiranjem turističnih znamenitosti, raje kupim lokalni vodič in imam boljše slike. Izredno rada pa slikam drobne dogodke, ljudi, zanimive motive v naravi, ki pa jih dobim tudi doma.
15. January 2007 ob 18:54
Res je, narava je vsak dan drugačna, tudi ljudje so vedno drugi. Prav zato lahko že s preprostega izleta na Veliko planino domov prineseš 100 fotk, ki so zanimive in imajo svojo zgodbo. A vendar ima potem le ena (ali dve, morda celo tri) tisti pravi moment, ko se ujame nemoteče ozadje, zanimiv položaj in ostrina in ko narediš popoln utrinek.
S slikanjem rožic je pa tako – je lažje, ker ne skačejo okoli :)
15. January 2007 ob 18:56
Ta nasmeh je pa res pristen … :P
15. January 2007 ob 20:14
meni je bolj všeč metoda izvabljanja pristnega nasmeha;)
15. January 2007 ob 22:12
wiiiiii
kere slikce
drgač pa klemen….nism vedu da se da dobit tvoja dumača branja….iz 3. letnika:P
lp
15. January 2007 ob 23:12
Hah. Pa prvega in drugega tudi, če se ne motim. V četrtem pa jih nismo več imeli :)
16. January 2007 ob 10:21
Kdo se pa ne bi smeju, če bi si kupu tak zajtrk kot si ga je Ivl? :P
16. January 2007 ob 10:50
Hah, zajtrk, ja. To je bila bolj večerja. In posledično tudi zadnja slika iz našega popotovanja po vzhodni Evropi.
16. January 2007 ob 11:39
Ko so bili majhni smo slikali naše otročke in blazno ‘merkali’, ker razvijanje ni bilo poceni. Strinjam se s tabo, to so najlepši motivi, naravni nenarejeni… Zdaj imam najstnike. Njihove slike so božanske. Kar je najbolj zanimivo slikajo drug drugega, jaz skoraj ne pridem več do fotke. Luštno je gledati najstnike na fotkah, ko se že zavedajo, kaj je treba pokazati in česa ne. Velikokrat se točno ob gledanju takih slik družno zabavamo :-)
19. January 2007 ob 15:07
test
19. January 2007 ob 23:43
test2
24. January 2007 ob 11:05
otroci so res lep motiv za fotografiranje.. tudi ce vidijo da jih slikas, znajo bit spontani, ne pa kot kasne deklice, usmeris fotkiča v njih in se skrijejo kr so kao grde alpa popacijo faco in kar bi lahko bla perfekna fotka postane še ena napozirana :/
naj zaspamam par slikic ki so mi ful ušeč, vse so od gilada kr je prvi ki mi pride na pamet: A reflection of innocence, LOOK, With a fist and a smile, njegov sinček part 1 in kup portretov njegovega sinčka…
kaj pravite? :)
24. January 2007 ob 11:28
Uf, super fotke. Grem raziskovat njegov profil še naprej, hvala za linke.