Skoraj pobeljeno
Na Markovo pobudo objavljam še nekaj sličic lokalnega snega. Kakšen pa je vaš?
Spremenjena GetPR.si in Google (Images)
GetPR ponuja možnosti dodajanja pagerank indikatorja na vašo spletno stran. Storitev zadnjih par mesecev ni pravilno delovala, prste vmes pri onemogočanju pa je imel veliki stric Google. No, zdaj pa so pri GetPR prenovili backend in zadevščina spet deluje. Brezplačno. Vsekakor pohvale vredna storitev, ki ponuja mnogo različnih izgledov, torej jo lahko namestite na praktično katero koli stran.
Rahlo negativno pa me je presenetil Google Image Search, ki je spletne zadetke obogatil z Ajaxom. Prej si za vsako sliko takoj videl, na kateri strani je objavljena in kako velika je, sedaj pa je za to potrebno z mišjo zapeljati čez posamezne sličice. Neugodno. A rešitev je že znana – onemogočite javascript posebej za Image Search. Lahko si ogledate navodila, opozorim pa naj na to, da morate tisti, ki uporabljate slovenski Google, končnico .com spremeniti v .si
Upam, da so navodila jasna, če pa kdo rabi prevod, naj namigne (ter doda, za kateri brskalnik).
Jutri se na Pop TV začne najboljša serija, ne zamudite!
Statistične zmede naših števcev
Od vseh statističnih merilcev obiska spletnih strani najbolj zaupam AWStats, kjer točno vem, kaj katera številka pomeni in kako deluje štetje klikov, obiskov in še česa. Vendar na brumec.org nimam možnosti uporabe awstats, ker… :) Nisem bil dovolj priden :)
Ga pa uporabljam na praktično vseh ostalih straneh, kjer imam kaj prstov zraven pri izdelavi. A to ni point tegale vnosa, hm… Želel sem namreč malce pojamrati nad Webstats4U, ki je z mano že od vsega začetka (takrat še kot Nedstat Basic). Ws4U ima dokaj čuden način štetja, ki pa se očitno dokaj obnese in daje precej relevantne rezultate. Kdaj se zgodi, da ne dela (glej 20. januar, heh), kdaj pa kar naenkrat fašem 300 obiskov (še malo za nazaj, ko obdelajo statistiko, očitno). Za primerjavo imam GA, ki recimo za isti 20. januar namiguje na 980 ogledov strani. Bežno se zavedam, da je GA lahko precej zmogljivo orodje (sploh, če ga v roke prime Mojster Ruph), ampak meni se je rahlo zameril že od začetka, ko mi je običajno naštel dva do tri obiskovalce na dan, kar pa preverjeno ni bilo čisto res.
Zato me (spet?) zanima, kaj uporabljate za štetje klikov? Kakšne server-side zadeve ali brezplačne števce? Ali pa vas to sploh ne gane?
In other news…
Spet sem bil nekaj dni neaktiven. Ker… Kaj pa vem, vsega po malo, se mi zdi. Predvsem sem se posvetil izdelavi spletne strani za fotoklub, ki bo dobila popoln facelift, posodobljen content in predvsem povišano stopnjo uporabnosti (saj se tako prevaja usability, ne?). Povedano na kratko: FK Kamnik bo imel najlepšo spletno stran v Sloveniji v konkurenci ostalih klubov, društev in kar je še tega (saj ne, da je konkurenca huda, a vseeno se dobro sliši). Kaj več o tem prihodnji teden, ko bo delo predvidoma končano.
In ne, ni me zamedel sneg, čeprav zunaj v trenutku, ko tole tipkam, dejansko sneži in je možno videti okoli 0,0002 mm beline. Takole na približno, centimeter gor ali dol. Mi je to všeč? V bistvu ne, ker snežiti mora novembra in decembra, ne pa prvič šele konec januarja, pa še to le za vzorec in zato, da so potem luže na vlaku, ker si nekateri pač ne znajo očistiti čevljev. Pa ravno sedaj, ko sem mislil začeti s kolesarjenjem, damn you all and such.
No, so pa danes objavili kandidate za oskarje, vendar me je seznam kandidatov za najboljši film ujel rahlo nepripravljenega, saj poznam le Babel, ki pa mi ni bil najbolj všeč. Že zdaj pa vem, da bom navijal za Blood Diamond, ki je dobil nominaciji za naj (stranskega -) igralca. Več o tem, ko se seznanim še z ostalimi kandidati; edino pošteno. Little Miss Sunshine zveni zanimivo, pa tudi Clit Eastwood ima načeloma dobre zadeve. We’ll see.
Izdelovanje strani (in priprava na seminar na faksu) me je toliko zaposlilo, da sem rahlo padel ven iz daily loopa, predvsem na blogerskem področju, saj ne vem, ali se dogaja kaj pomembnega. Malce me rešuje Bloglines s standardnimi feedi, a na blogih, na katere sem naročen, tudi ni bilo nič pametnega že lep čas. Edino Michael me še spravi v smeh s kako dvojno negacijo, sicer pa vlada suša. Dobro, vsi vemo, da se prodaja si.blogs, pa se še nisem čisto odločil pri sebi, ali je to dobra ideja. Takole iz prve mi niti ni preveč všeč, ker David dela dobro. Cena bo verjetno visoka, ker je stran backlinkana na ogromno blogih, a vsaj zase vem, da ob prvem znaku komercializacije link izpade. Škoda, ker okoliščine niso bile natančneje pojasnjene. Je bila cena hostinga previsoka? To bi se zlahka uredilo. Je bilo toliko vsakodnevnega bugfixanja? Hm, dvomim. Navsezadnje je z dobrimi CMSji tako, da ko se enkrat ornk naredi zadeva, deluje en lep čas. Poglejte shrani.si, recimo. Plain and simple, pa šiba. Vsem je jasno, čemu je stran namenjena in kako deluje. Ni to super? Takisto si.blogs, kjer bi bilo pač potrebno uvesti registracijo za submitanje blogov, potem pa bi lahko vsak preko svojega mini panela posodabljal zadeve, če bi prihajalo do sprememb. Stran bi se razvijala sama od sebe. A to so nebuloze, zdaj je, kar je, upamo le lahko, da bo kupec resen in sposoben.
Je potrebno še kaj dodati? Verjetno ne, kajti teden je bil precej nepretresljiv. Bomo videli, kaj prinese čas.
[in tako je bil spisan še en dolgočasen prispevek k vsesplošnemu januarskemu mrtvilu]
Še malo manjka, pa bom spet začel pisati o statistiki obiskov, lol.
Kanček netipično srečanje filozofov
Tisti, ki ste že kdaj natančneje pogledali povezave na moji strani, verjetno poznate slovenski filozofski forum Mislec. Ideja o filozofskem portalu je padla še v srednji šoli, vendar se ideja ni dobro prijela, zato je prišlo do krute transformacije in celotno spletno stran smo preoblikovali v forum. Potem pa se je začelo dogajati, člani so prihajali, debate so laufale in dober glas se je širil. Vmes so nas nadlegovali hekerji, napadli so nas spam boti, a zaenkrat se dokaj uspešno borimo z vsemi tegobami digitalnega sveta.
V preteklosti je bilo že nekaj srečanj članov, včerajšnje pa je bilo zaenkrat največje, saj se nas je udejanilo kar 13. Si predstavljate, kako izgleda 13 ljubiteljev filozofije v enem prostoru? Najbrž ne, a povem vam, da je bilo prav zabavno, sproščeno in nasmejano. Padla je tudi kakšna resnejša misel in še resnejša replika, a na splošno smo se imeli predvsem fajn in se družili, kar navsezadnje šteje največ.
Ostale fotke si lahko ogledate v galeriji.
Slikanje otrok
Otroci so lahko prav poseben in zelo hvaležen motiv, če se jim znaš približati. Najbolje je, da si z njimi toliko časa, dokler se te navadijo in niso več sramežljivi. Obstajajo pa seveda tudi taki, ki se izredno radi slikajo in se ti nastavljajo pred objektiv, kar je posebno pogost pojav v turističnih krajih v tujini. V Turčiji, recimo, je bilo tega polno, vsi bi se radi slikali, sploh fino pa se jim zdi, če jim potem fotko tudi pokažeš na LCD displayu na zadnji strani aparata.
Ana je zadnjič na razstavi povedala zanimivo dejstvo: Pojdi v Afriko, poslikaj male črnčke, pridi nazaj, pošlji fotke na nekaj evropskih mednarodnih FIAP razstav in še kakšno doma, pa boš v enem letu prišel vsaj do statusa F2 na FZS. Zanimivo vprašanje bi seveda bilo, kako “pošteno” je to, a dejstvo pač je, da lahko bistveno več točk zberejo tisti, ki si lahko privoščijo potovanja. Pa smo pred novo dilemo – potovati zaradi užitka, zaradi spoznavanja okolja in ljudi ali preprosto zaradi tiste ene dobre fotke, ki se ponavadi posreči, ko najmanj pričakuješ. Priznati je treba, da se lokalni motivi lahko kmalu izčrpajo in da kaj kmalu občutke estetskega (=drugačnega?) v nas vzbujajo le še fotografije ljudi, ki izgledajo rahlo drugače, pa naj bo to zaradi obleke, polti ali poševnih oči. “Navadni” Slovenci smo dobri le še za studijsko fotografijo in za silhuete, heh.
Vsak dan videna pojava nam ni več privlačen motiv, slika se le še tisto, kar izstopa. Ampak potem so tu otroci.
Ti imajo to prednost, da so luštni ne glede na “poreklo”. Ne gre za to, da bi imeli neke klasične lepotne poteze, temveč za njihovo ljubkost, za to, da izgledajo pristni; pristno srečni, pristno žalostni ali pristno začudeni. In to je za fotko super.
Ravno zaradi te pristnosti za slikanje otrok ponavadi vzamem teleobjektiv. Tako imam lahko zadostno distanco in recimo s 30 metrov naredim posnetek, kjer se fotografirani ne zaveda, da si ga ujel, potem pa je toliko bolj presenečen, ko mu fotko pokažeš in se mu zdi super, pa čeprav ne ve, kje in kdaj ga je doletelo.
Pa vi? Uporabljate kak poseben pristop pri slikanju otrok, da iz njih izvabite pristen nasmeh?
