13. October 2006 | |
Poslano v Vse
Najprej bi se rad opravičil vsem, ker sem spisal tako dolg naslov tokratnega vnosa. Vedeti je treba, da je bil prvotno mišljen še daljši, a treba je misliti tudi na RSS feederje in še koga. Zdaj pa kar k bistvu.
Vlada je prejšnji teden sprejela omenjeno uredbo, ki je dopolnilo k Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Vsakdo si jo lahko prebere, jaz pa jo bom za tiste vedoželjne s pomanjkanjem časa tudi povzel. Z uredbo se določa višina denarnega nadomestila, ki ga bomo morali po novem plačevati kupci medijev in snemalnih naprav. Sem spadajo cedeji, dvdji, pečke, kasetofoni in razni drugi snemalci, pa tudi mobilni telefoni, razne kartice (CF, SD ipd.) in še kaj. V praksi to pomeni, da se bo tortica 25 dvdjev, kjer je vsak dvd (po deklaraciji) velik 4,7 GB, podražila za 940 tolarjev. Podražili se bodo tudi mobilni telefoni, a le tisti, ki omogočajo predvajanje medijskih datotek. Če bo torej vaš novi telefon zmogel zvoniti po ritmih priljubljene pesmi, vas bo to stalo dodatnih 8 tolarjev! Bog ne daj, da imate kak zmogljivejši pomnilnik, saj vam takoj prisolijo še dodatnih 8 tolarjev. Prav tako vas bodo dražje prišli nov videorekorder, dvd snemalec, kaseta, magnetofonski trak, mp3 predvajalnik, dlančnik, trdi disk, pri papirnati industriji pa še fotokopiranje (pa tudi nakup fotokopirca, če vas mika). Enako velja za skenerje in razne multifunkcijske naprave, pa za tiskalnik, se razume.
Vsak gigabajt na vašem novem disku je ovrednoten na 8 tolarjev, kar pomeni, da bodo 320 GB diski spet lepo poskočili na 30 tisoč. Če kupite nov fotoaparat, bo treba še malce doplačati, ker zelo verjetno vsebuje spominsko kartico. Cenik si lahko pogledate na omenjeni strani, mi pa si poglejmo, kam gre ta denar in zakaj je to neumnost.
Pobudniki nove uredbe so Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije – Zavod IPF. Ti junaki so napisali zelo obširen predlog z obrazložitvami in predlogi, ki so ga poslali Vladi RS.
Najprej recimo to, da morajo davek plačevati proizvajalci in uvozniki. Aha, torej najprej proizvajalci, potem pa še uvozniki? Kdor razume, naj dvigne roko, a dvomim, da Japonci nakazujejo stotisoče našemu Zavodu IPF. Cvetka je vsekakor to, da na podlagi telefonskih raziskav Mediane trdijo, da se za kopiranje nelegalne glasbe uporablja kar 89 % vseh praznih cedejev! Si predstavljate? Skoraj 90 %, noro! Potem pa – POZOR – to ponazorijo s primerom. Po njihovih trditvah to pomeni, da je za kopiranje avtorskih datotek tako uporabljenih kar 7 ploščkov od 11! Ne, nisem se zmotil pri številkah, kar preberite si rdeči okvir na peti strani.
(in taki predlagajo zakone)
Ampak pomembnejše vprašanje se glasi…
Zakaj je to bedarija?
Jasno je, da si avtorji zaslužijo nadomestila za primere, ko pride do nelegalnega kopiranja njihovih del. (Slavni) 50. člen ZASP pravi, da lahko vsak naredi do 3 kopije avtorskega dela, ki ga poseduje. Zadeva mora biti narejena za zasebno rabo, se ne sme posojati ali (bohnedaj) z njo služiti cekinov. Vse lepo in prav. Skoraj. Ste mar pozabili na tiste glasbene cedeje, ki imajo copy protection? Ki imajo vse možne zaščite, ki bi preprečevale kopiranje? Enako je z dvdji in igrami. Kaj je to? Po taistem členu eno veliko kršenje zakona. Kje pa so tu moje pravice do treh legalnih kopij?
Kar pozornega bralca zmoti, je seveda dejstvo, da Zavod IPF vehementno predpostavi, da bomo na vse cdje, dvdje in pomnilniške kartice snemali avtorsko zaščitene datoteke. Pa je res tako? Oglejmo si primer:
Marca smo se trije in Maja odpravili v Turčijo za 20 lepih dni. S seboj smo imeli tudi videokamero, s katero smo posneli recimo 9 ur materiala. Porabili smo 6 kaset, nato vse digitalizirali in spravili na 5 dvdjev. Za vsakega 5, kar pomeni 20. Ker so dvdji prostorni, moramo za vsakega po novem doplačati 40 SIT, za vsako kaseto pa 23 SIT. Skupaj to nanese 1138 tolarjev doplačil le za medije. Če zraven prištejemo še dodatke za kamero (900 SIT), DVD zapisovalnik za pretvorbo (1500 SIT) in DVD pekač (200 SIT), imamo zelo hitro skorajda tisočaka stroškov po komadu. Za kaj? Za avtorski video, ki smo ga sami posneli.
Pa analizirajmo 154. člen ZASP, ki pravi:
Nadomestilo … se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30%.
Would you look at that? Avtorji, včlanjeni v Zavod IPF, od nas dobijo jurja in pol, izvajalci pa dobrega jurja. Temu jaz pravim easy money. Doma snemajte rojstni dan hčerke in zadevo shranite na dvd. Zavod hoče svoj delež, navsezadnje obstaja (glede na Mediano) 80 % verjetnost, da shranjujete avtorsko zaščiteno delo. Če naredite še kopijo za strica, vas oglobijo za dodatnih 40 SIT. In tako dalje in tako dalje.
Zakaj torej nočejo priznati, da jim gre le za denar, da hočejo iz nas izvleči čim več za čim manj truda. To, da gre za nadomestek za njihovo delo, je navadna oslarija, s katero zaradi mene lahko prepričujejo Janšo in ostale v Vladi, a uboga in nevedna raja ni tako nepoučena.
Kaj nam je storiti?
Večina že govori o delanju zalog. Ideja ni tako neumna, saj smo ugotovili, da bodo tortice dvdjev dražje za tisočaka, prav tako se bo cena občutno dvignila trdim diskom, nekoliko manj pa mp3 predvajalnikom in cedejem.
Zabavno se mi zdi, da so mnogi (ob predpostavki zavoda, da plačujemo nadomestila za kopiranje avtrosko zaščitenih datotek) bodoče doplačilo že poimenovali "piratski davek", kar je po eni strani ustrezna oznaka, po drugi pa seveda netočna, saj je uradno kopiranje avtorsko zaščitenih datotek še vedno prepovedano (če gre za več kot tri kopije, seveda).
Mimogrede: zakon začne veljati 21. oktobra. Pripravite se.