Šranga
Domen, Marko in midva z Maticem smo se dobili včeraj ob treh popoldne z enim jasnim ciljem. Do naslednjega dne zjutraj moramo postaviti dva mlaja in pripraviti šrango; poročila se bo sovaščanka Irena.
V gozdu smo našli dve primerni smreki. Ena je bila dolga okoli 12 metrov, druga pa kakih 16, zato smo ju najprej približno izenačili po dolžini. Sledilo je lupljenje, kjer sta na pomoč že priskočila tudi Mitja in Tadej (pa tudi Špela), kasneje pa smo "originalna" vrhova zamenjali z dvema lepima smrečicama.
Potem je bilo treba skopati luknje. Sprva je izgledalo brezupno, a s primernim orodjem in še primernejšo tehniko smo bili kmalu en meter globoko. Mlaja sta šla ob skupnem trudu v luknji brez težav. Presenetljivo gladko. Nato smo izdelali še napis in ga pritrdili, dovolj visoko, se razume.
Zjutraj sva z Maticem odšla po šopek za nevesto, ostali pa so pripravili "ambient" in potrebne reči za šrango. Potrebno je poudariti, da je bil ženin s Primorske, zatorej se mu ni sanjalo, kaj šranga sploh je. Torej: Šranga je zapreka ceste, ki jo pripravijo samski (neporočeni) vaški fantje, ko se poroči katera izmed vaških deklet (deluje tudi obratno, torej ženske pripravijo šrango postavnemu mladcu). Gre za to, da mora ženin odkupiti nevesto, ki so jo vaščani zanj čuvali vsa ta dolga leta, priče pa morajo odkupiti mlaje, ki se jih postavi ob tej priliki. Seveda se mora ženin dokazati, da je vreden neveste, zato mu je potrebno pripraviti kakšno "nalogo". In tu se je stvar pri nas zapletla…
V prvi nalogi je moral ženin s precej ostro koso pokositi del travnika. Bele hlače in beli čevlji so se zdeli izdealna izbira. Očitno je bilo, da koso v roki drži prvič, to pa je vsem dokazal s tem, ko se je pri brušenju grdo urezal. Vseeno je stisnil zobe in pokosil, torej ne odneha takoj. No, vsaj tako smo mislili. V drugi nalogi bi moral kositi še z motorno kosilnico, vendar je ni uspel vžgati (morda je bilo krivo tudi to, da je *nekdo* ponesreči staknil svečko…), pa tudi žaganje ga ni preveč mikalo s pordečelim prstom, zato je morala žagati priča. Poskusili so biti izvirni in so izžagali le konček hloda, a to seveda ni zadostovalo, saj smo jim natančno naročili, da je hlod treba PREžagati.
Potem smo pa "glihali". Točno se je videlo, da ženinova stran to počne prvič in da nimajo preveč pojma. Potrebno je obračati besede, se znajti in primerno pohecati nasprotno stran. Pomembno je, da se ne žalimo med sabo in da ne pride do kake resne zamere. No, nekako so se nas hoteli znebiti 40 tisoč tolarji, celo na 60 so bili počasi pripravljeni povišati. Nam se je cena seveda zdela neresna, saj smo ciljali na 200 tisoč. Po več kot pol ure pregovarjanja, barantanja in dokazovanja ženinu in pričam, zakaj imamo mi prav in on ne, smo se zedinili za ceno 160 tisoč tolarjev. Ta cena ni dobra zato, ker nobena stran ni bila pretirano zadovoljna. Vseeno pa se mi zdi, da smo bili mi tisti, ki smo bili na koncu še malce bolj nasmejani. Vedeti je treba, da je potrebno s tem denarjem kriti stroškepriprave, organizirati večerjo za vse, ki so pomagali pri delu, za vsa samska vaška dekleta in za mladoporočenca. Pa darilo je treba kupiti, se razume. Na koncu bo za nas ostala bolj ali manj simbolična vsota, a nič zato, važno, da smo se imeli fajn. Zelo fajn.
In mlaji so res lepi.
Priprave:
Po koncu pa me je že čakal poštar z lepo novo MX Revolution. Oh!
