| Naroči se na RSS
Spet odhajam za par dni, tokrat v obljubljeno deželo, na Štajersko. Morda se kljub vsemu konec tedna še malo oglasim. Kdor me RES nujno rabi, naj pošlje SMS, kdor pa ima prijaznejše namene, naj me pokliče. Anytime.
Pa glasujte v anketi! Do 100 ni daleč. Potem bomo pa barvali :)
Nekateri pa itak ne pokličejo nikoli, tudi v primeru, da se prej dogovoriš. How lame is that?
Filozofsko vprašanje zahteva filozofski odgovor. Problem današnje družbe je le v tem, da ne zna prepoznati filozofskega vprašanja.
Lansko leto sem se že spraševal, ali so muhe lahko na kakršen koli način koristne. Danes bi lahko izgradil celoten mini ekvivalent slovenski letalski floti, toliko jih je bilo. Bodycount preko 70 v dobrih dveh urah. In to le tako, mimogrede, brez kakšne posebne "view to kill" misije. Je svet zaradi tega res lepši? Težko reči. Pa slabši? Prav gotovo ne. Bolj me zanima, kakšen je vaš odnos do muh, ha! Love ’em? Hate ’em? Shoot to kill? :) Takisto bodo nadvse cenjeni vsi nasveti, kako jih odgnati in/ali jim preprečiti vstop (v zaprti sobi so bile danes notri 4, pa nimam pojma, od kje, grr). Domišljija naj bo meja izvirnosti.
Compact Flash CF kartica SanDisk Ultra II 1GB
Compact Flash CF kartica SanDisk Ultra II 2GB
V trgovini je cena prve okrog 9 tisoč, cena druge pa okrog 20 tisoč. Kot običajno še posebna ponudba za bralce dnevnika: kdor kupi drugo (2 GB), dobi tisočaka popusta.
Dodano: Prodani.
Obljuba dela dolg in dolgo traja, da izpolnim obljubo, a tukaj je – poročilo!
Že MC se na svojem blogu sprašuje, kako apolitično govoriti o politični temi. Ugotavlja, da brez zadržkov z že slišanim argumentom “vseeno mi je, kaj si drugi mislijo o meni”. No, meni vsekakor ni povsem vseeno, res pa je, da se jaz tudi precej manj mešam v to politično mineštro, pa še ko poduham, je to le po sili razmer. Zato smo šli, trije. Naš Domen, Domen G in jaz. Najprej kolesa na streho avta in štart ob pol petih ter vožnja do Kalc, kjer smo kolesa vzeli dol ter bili petnajst do šestih pripravljeni na našo malo pustolovščino.
Pravzaprav nismo prišli prav daleč, saj sem takoj hotel slikati (ko je bilo tako lepo) Planinsko polje, katerega sliko sem objavil že včeraj. Okrog šestih so nas obsijali prvi sončni žarki, kar je pomenilo le eno: pohiti, kajti vedno bolj vroče bo! In smo šibali.
Najprej proti Postojni, potem pa proti Senožečam, Divači in Kozini. Šele v mali vasici Rodik smo našli prvi delujoč WC, ki sta ga okupirala Domna, jaz pa sem se pobližje spoznaval s prodajalko v potujoči pekarni, ki mi je dala žemljice. Jaz lačen, jaz jedel!
Po vedno večji vročini smo šibali proti Črnemu Kalu, se ustavili na vrhu v lokalu in napolnili bidone, nato pa je sledil spust v smeri proti Kopru.
V Kopru smo začeli z iskanjem hostla, dobili en zelo koristen napotek in ga našli v nekaj minutah. Motel Port je zares lušten kraj s prostornimi in čistimi sobami, urejenim wcjem, hladilnikom in seveda klimo. Prav tako je v neposredni bližini trgovski center Supernova z vsemi večjimi štacunami. Tako smo se po prihodu najprej hitro preoblekli, nato pa odšli v Interšpar po pijačo, čokolado in lubenico.
Ko smo pojedli, smo seveda najprej pospravili, potem pa ob dvanajstih popadali v postelje in spali do pol šestih. Zbudili smo se precej spočiti, a ponovno presneto lačni. Odločili smo se, da si privoščimo kalamare in po križarjenju po Kopru pristali na tržnici.
Malo smo bili še pri močeh, zato smo se odpravili na kolesarski izletek do Izole, kjer je bilo treba poslikati sončni zahod (tudi včeraj objavljena slika) in kakšno jadrnico.
Ko smo prišli nazaj v hostel, smo se stuširali in počakali na Bucota in ostale. Buco nam je namreč pripeljal še preostali del prtljage. Skupaj smo v lokalu pred hostlom spili še en sok in naredili plane za naslednji dan, ko je bil v Strunjanu odbojkarski turnir. Igor se je zavezal, da bo prišel po nas z avtom, da nam ne bo treba kolesariti po vročini in nazaj po temi, zato smo pomirjeni odšli spat ob polnoči.
Spet smo spali do šestih, ko je prišel SMS, kjer je Gašo trdil, da je Buco še preveč zaspan in utrujen, da bi prišel po nas, zato smo ob sedmih odšli na zajtrk, nato pa ob pol osmih na kolo in se odpravili proti Strunjanu.
Domen G nas je uspešno pripeljal do cilja (jaz pa sem ju vmes komajda prepričal, da ovinek mimo Belvedera ni najboljša ideja:), kjer smo se najprej zabrisali v morje in malo naplavali. Vse to je zelo dobro delo mojemu kolenu, zato smo bili po krajšem ogrevanju že fino pripravljeni na turnir, ki se je začel okorg pol enajstih. Takrat smo ugotovili, da nas prva tekma čaka šele ob dvanajstih, zato smo le malo opazovali nasprotnike in gasili žejo. Z vodo.
Kamničani smo imeli prijavljenih kar pet ekip (od štiriindvajsetih), od tega dve popolnoma mekinjski, ena mešana in dve tuhinjski. Kmalu se je izkazalo, da so najbolj nerodni naši vzhodni sosedje, naše lokalno obarvane 3 ekipe pa so zasedle prva mesta v svojih skupinah in napredovala v četrtfinale.
V četrtfinalu smo se srečali z ekipo Kamnik 1, vendar je bilo srečanje rahlo neenakovredno, saj so imeli nasprotniki Burkota :)
Pričakovali smo, da se bomo v polfinalu srečali z ekipo Kamnik Drink Team, vendar so tudi ti izpadli v četrtfinalu in tako nas je čakala ekipa Milka Team. No, šlo je malo težje, ampak vseeno smo jih premagali z 2:0, čeprav smo v prvem setu zaostajali že za 6 točk (igrali smo do 15 na razliko). V finalu smo se pomerili z lanskimi zmagovalci, ekipo Toti Maribor, ki se je letos le še okrepila. Po pričakovanjih so nas sesuli, a mi smo se vseeno prav dobro zabavali.
(Vir: MSi)
Kamničani smo imeli definitivno najboljše navijače na turnirju, ki so nam jih druge ekipe lahko le zavidale, posledično pa tako tudi četrtega igralca, ki je plašil nasprotnike (polovica na tribuni je naših, yay!).
Na odbojkarskem turnirju smo tako dosegli drugo mesto, kar je vsekakor bistveno več kot je kdor koli izmed nas pričakoval pred odhodom na Primorsko. Ob tem smo se imeli res fino.
Po turnirju je sledilo nekaj ekshibicijskih tekem poslancev NSi, kjer so velikodušno razkazovali svoje (ne)znanje.
Nasploh je Mlada Slovenija izvrstno organizirala celotno zadevo, dobili smo namreč zastonj vodo, nekaj malega za prigriznit, bone za kosilo v bližnji restavraciji, na koncu pa so še vsem udeležencem, ki jih je bilo preko 200, postregli s čevapčiči in vsem, kar sodi zraven. Trije kolesarji smo z našimi boni raje odšli na novo dozo kalamarov, ki so bili boljši od petkovih, ostali pa so zavzeto poslušali, kaj jim bo povedal Peterle in kaj bo dodal Bajuk.
Po večerji smo se odpeljali nazaj proti Kopru, ostali pa so počakali še na podelitev diplom in nagrad. Po celodnevnem praženju na soncu (bil je eden izmed najbolj vročih dni v letu) se je klima v sobi izvrstno prilegla, prav tako pa smo v trenutku uničili še dodatnih nekaj litrov pijače (tisti dan jih je gotovo vsak vsaj 5) ter se zvalili v postelje.
V nedeljo smo vstali ob pol osmih, šli na obilen zajtrk, spakirali in se nato odpravili proti morju, kjer smo se še zadnjič vrgli v vodo.
Po 20 minutah plavanja je že prispel prevoz, zato smo kolesa dali na streho našega Megana in se odpeljali domov, naredili postanek v Nevljah in končali naš mali izlet na Zduši.
Torej… Imeli smo se zares super, soba je bila zakon, turnir je bil super, organizacija tudi (le čakati je bilo treba vmes), kalamari so bili fajn, Buco je izredno dobro odšpilal (nad pričakovanji!), imeli smo srečo z žrebom, celo neke nagrade smo dobili. Vsekakor bo treba zadevo ponoviti. Jap, to nam bo ostalo v lepem spominu….
Buco z nagrado:
Veseli Kamničani
Skupinska
Dve fotki, ki sta nastali ta vikend, še kakšna pa pride (če bo positive feedback, hehe). Katera je torej boljša, lepša, zanimivejša?
