ZUBiju v spomin
Vem, da ga mnogi na poznate, vem pa tudi, da je mnogo tistih, ki ste ga poznali. V soboto zvečer je umrl moj dober prijatelj Sebastjan Zupan – ZUBi.
Prvič sva se zasebno pogovarjala na moj rojstni dan pred dvema letoma, nato pa praktično vsak dan, morda le besedo ali dve, pogosto pa dlje, mnogo dlje. Doživel je veliko, morda preveč, a vem, da mu ni žal. Bil je na stotine koncertih, pogledal na tisoče filmov, preposlušal toliko glasbe, da ga verjetno nihče izmed nas ne bo nikoli dohitel.
Ko je bil star enajst let, je bil prvič na operaciji. Rak na grlu. Odrezali so mu dobršen del grla, a z močno voljo in veseljem do življenja se je znova naučil govoriti. Mislili smo, da bo vse v redu, a rak se je ponovil. Spet so ga operirali, spet je izgubil govor, a njegov odziv je bil le "Bomo že!".
Pred časom mu je grlo oteklo in začele so se težave. Videlo se je, da ga je strah, morda prvič v življenju. Šel je k zdravniku, obljubil, da se bo oglasil, a nismo ga več slišali. Naslednji dan sem mu poslal SMS. Baje ga je dobil in je bil vesel; tako so mi povedali. Odgovoril ni nikoli, ker je kmalu zatem padel v komo, iz katere se ni več prebudil.
In zdaj ga ni več.
Bil je dober človek, prijazen do vseh, ki so so to zaslužili, pa tudi to tistih, ki si niso. Znal je biti strog, neizprosen in prikupno zloben, a z veliko mero ironije. Še pomembneje – znal je odpuščati.
Vedno ti je pomagal, ko je le lahko, pogosto se je za druge trudil bolj kot zase. Imel je ogromno prijateljev, še več znancev. Večina ga ni poznala osebno, a vsi smo imeli občutek, da smo vendarle vedeli, kdo je. Ni bil le nekdo na drugi strani povezave, bil je Človek.
V četrtek, na svoj petintrideseti rojstni dan, je želel iti v Bologno na koncert svoje najljubše skupine Tool. Tega se je veselil že pol leta vnaprej, a sedaj bo karta ostala v Zagorju, saj je odšel tja, kjer mu je lepše.
Ne bomo ga pozabili, nikoli. Hvala ti za vse, prijatelj, hvala, ker smo te lahko poznali.
Že vanprej hvala tistim, ki si boste vzeli čas in napisali poslednje sporočilo ZUBiju v spomin.
