brumec.org

Turčija: še 4 dni

Tokrat bom nekoliko več spregovoril o finančnih stroških, ki so in niso nujni pred potovanjem v Turčijo.

Nujni stroški
Za vstop v Turčijo je nujno potrebna viza. Vizo je treba dati delati na turško veleposlaništvo v Ljubljani. Potrebujete fotografijo, potni list in 9100 SIT. Naredijo jo v dveh dnevih in ni nič posebnega. Pač ena nalepka v pasušu. Draga nalepka, če lahko pripomnim.
In to je pravzaprav edini zares nujen strošek. V naslednjo kategorijo spadajo…

Nenujni, a priporočljivi stroški
Nenujen strošek je vsekakor zavarovanje. Mi štirje smo se odločili za zavarovanje CareMed. Vzeli smo paket, kar vključuje zdravstveno zavarovanje, potovalno asistenco (če se polomiš in kdo pride na obisk), zavarovanje prtljage (če ti kdo kaj polomi ali ukrade) in zavarovanje proti tretjim osebam (če ti komu kaj polomiš). Razlika med silver in gold paketom je 500 tolarjev na teden, zavarovanje za 3 tedne pa me je prišlo dobrih 11 tisoč tolarjev.
Naslednja priporočljiva zadeva je ISIC, mednarodna študentska izkaznica, s katero imaš popust v določenih hostlih in še nekaj drugih ugodnosti. Stane 1700 tolarjev in se definitivno splača, če je v kraju, kamor potujete, kakšen ISIC hotel, saj lahko dobite okoli 50 % popusta.

V nadaljevanju pa še nekaj besed o nujnih, a nepriporočljivih stroških :)
Kaj bi bilo torej nujno, a ni priporočljivo? V našem (precej specifičnem in dokaj edinstvenem) primeru sta to dve stvari:
Bencin. Ne gremo z avtobusom, prav tako ne z vlakom ali letalom, temveč potujemo z avtom. Razložil sem, zakaj je temu tako. Treba je vedeti, da je bencin v Turčiji precej drag, liter namreč stane okoli 400 tolarjev. Zato je priporočljivo iti v Turčijo z busom ali avionom, nato pa se tam prevažati z luksuznimi avtobusi.
Drug nujni strošek pa je bil seveda fotoaparat in teleobjektiv. Tu so mnenja deljena – Nekateri pravijo, da je treba mrk le opazovati in v tem uživati. Drugi menimo, da je treba to zabeležiti tudi na CF kartico. Najbolj racionalna varianta je verjetno ogled mrka in kakšna fotka z digitalnim kompaktom lepo iz roke. Priporočljivo je denar, ki ga porabiš za nakup teleobjektiva, vložiti v kak boljši hotel. Ali avion. Ampak mi smo astronomi in imamo svoje prioritete.

Tako torej. Preden smo se odpravili, smo "zapravili" slabih 90 tisoč za zavarovanje, ISIC kartice in vize. V povprečju je to nekako jurja na dan na osebo. Veliko? Malo? Vseeno, da bo le worthy.

SMS

Včeraj zvečer sem dobil SMS. Opazoval sem telefon, kako se stresa. Tudi prav. Nato sem ugasnil računalnik, vzel telefon in zbrisal SMS.
Priznam, nisem razmišljal, refleks. Toliko "naredi to, naredi ono" sporočil dobim zadnje čase, da sem ga pač zbrisal, ne da bi ga prebral.
Zatorej – če je bilo kaj nujnega, ga pošlji še enkrat. Hvala.

150 k

It’s official. Opoldne je bila presežen nov mejnik – 150 tisoč obiskov. Naslednji milestone je verjetno 200 tisoč. Daleč. Kako daleč? Pri trenutnem tempu še letos :) Hvala tistim, ki kaj prečitajo, še bolj pa hvala tistim, ki kaj pripišejo. Brez vas stran ne bi bila taka.

Turčija: še 7 dni

Dotični vnos začenja daljšo serijo prispevkov o Turčiji. Verjetno večini ni povsem jasno, zakaj sem se spravil ravno nad Turčijo, zato najprej okvirna razlaga.

V Turčijo bo 29. marca sončni mrk, solar eclipse. Zadnji mrk, ki je bil viden pri nas, je bil 11. avgusta 1999. Naslednji mrk, ki bo viden pri nas, bo leta 2081 (še naslednji pa takoj naslednje leto, torej 2082, srečkoti). Če še nekako upam, da bom takrat morda še lahko mežikal, pa vsekakor dvomim, da bom lahko opazoval in slikal. Zato je bilo potrebno ukrepati.
Pravzaprav je odločitev padla že pred pol leta in to nenavadno hitro. “Bomo šli v Turčijo na mrk?” “Itak!”
Sprva smo računali, koliko nam bi računale turistične agencije, nato smo računali, koliko bi stala le letalska karta, a navsezadnje smo se odločili za avto. Zakaj? Konec marca je v večjem delu Evrope (+ azijski del Turčije) še precej nestanovitno vreme z občasno oblačnostjo, kakšno ploho in podobnim. Ker želimo doseči kar največjo verjetnost uspeha naše male astronomske odprave, smo si izbrali avto, saj bomo tako lahko ustrezno uskladili vsakodnevno spremljanje vremenske napovedi z mestom opazovanja. Kar po domače pomeni, da se bomo peljali tja, kjer bo jasno. Naš neuradni cilj je bližnja okolica Manavgata, torej nekoliko vzhodno od Antalye na južni turški obali.
Seveda pa je potrebno računati tudi na možnost, da bo povsod oblačno. Zato smo se odločili, da naše potovanje nekoliko raztegnemo.
Še prej, preden se lotim opisovanja poti, pa moram pojasniti, koga vse označuje tolikokrat omenjeni osebni zaimek “mi”. Mi smo Simon, šofer in postavni preganjalec oblakov, Aleš, veteran mrkov, saj je videl že enega na Madžarskem, Maja, vedno nasmejana članica naše odprave (vsaj do trenutka, ko se bo soočila z dejstvom, da bo celo pot morala sedeti zraven mene), in jaz, Klemen, ki me bodo s sabo vzeli zato, da bo povprečni strošek po osebi manjši, ko si bomo delili račun za bencin. Najbrž. Štirje. Naj torej velja -> štirje == mi.
Zdaj pa še nekaj besed o prvem delu poti, ki je že okvirno določen.
Štart je predviden za petek, 17. marca, ob osmih zvečer. Sprva smo nameravali iti dvajsetega, ko pa smo videli, da to pade na ponedeljek, smo se odločili za predhodni odhod, saj je število izpuščenih dni na faksu tako enako, mi pa dobimo kak dan za raziskovanje več. Posledica tega se bo pokazala že prvi dan, ko se bomo en dan preživeli v Sofiji (Bolgarija), nočili pa v temle hostlu, ki ima precej pestro ponudbo in je v centru mesta. Simona je najbolj prtegnila opcija “free beer za dobrodošlico”, meni pa se mikavno sliši free internet access in wi-fi in your room :) Glede na opis se sliši tako super, da bi kar ostali tam, tudi cena je ugodna, a vendar kanimo nadaljevati našo pot naslednji dan do Istanbula.
Ker bomo takrat po vsej verjetnosti še imeli nekaj financ, smo se odločili za dostojen hotel, si najeli zasebno sobo (suite, yeah baby!), ki je bila za še en razred boljša od Deluxe room, hehe. No, ker pravijo, da je v Turčiji treba barantati, se Simon ni preveč obotavljal in je stavr uredil kar preko maila. Soba sicer stane 200 € na noč, vendar mu je uspelo upravitelje prepričati, da nam je ceno spustil na 65 evrov. Ha! :) Zadeva je sicer v strogem centru, 300 metrov od Grand Bazaarja, 200 metrov od modre mošeje, 600 metrov od obale.

Ne vem, kako bomo zdržali… 4 dni, prejoj.
No, pot je torej precej natančno planirana za prvih 5 dni, nakar se bomo po ovinkih odpravili proti jugu. Zaenkrat še ne vemo točno, kam, ampak verjetno bo naslednja postaja Troja in njihove konjušnice.

Toliko za začetek. Čez vikend pa bom poskusil še nekaj napisati o predhodnih stroških, ki smo jih že imeli, pa sploh še nikamor nismo šli.
Še enkrat pa bi prosil tiste, ki so že bili v Turčiji, pa tudi tiste, ki poznajo koga in vedo več o tem, da kaj napišejo o užitkih in pasteh potovanja v Turčijo. kak dober nasvet vedno pride prav, zato že vnaprej hvala.

Google Analytics

Google Analytics je googlov produkt, ki skrbi za statistiko obiskov spletne strani. Namestil sem ga že precej dolgo nazaj in ga občasno spremljal in primerjal z ostalimi statistikami. Čeprav se pri googlu hvalijo, da je analytics "sophisticated, easy & free", drži le zadnja postavka. Pa še to ne popolnoma, ker zadeva deluje na principu "invite only".
Verjetno se sliši ćudno, ampak prepričan sem, da ima moj mali dnevnik več kot 2 do 5 obiskov na dan. Goole Analytics trdi nasprotno. Čeprav je koda do statistike (bila) nameščena v prav vsakem <head>erju na strani, je bilo obiskovalcev jako malo, nenavadno malo celo. Zato danes dvigujem roke stran od tega produkta, ki se mi zdi malce ponesrečena reč. No, ali pa orodje z ogromnim, še neraziskanim potencialom. Google is not all good.

Telovadba

Spomladi in poleti kolesarim. Občasno tudi jeseni. Pozimi pa je mrtva sezona. Smučanje je precej drago, pa tudi nasploh je zunaj mraz. Zdaj pa ste ma Eva in Jana prepričali, da skupaj obiskujemo tedensko telovadbo v Rožni. Prejšnji teden smo tako nažigali namizni tenis. Muskelfiber = 4 dni.
Ping ponga nisem igral že od osnovne šole, torej kakih 7-8 let. Dolgo. Včasih smo ga igrali dnevno, a potem opustili sicer zanimivo igro.
Prav tako sem v osnovni šoli začel malce trenirati odbojko, ki smo jo pogosto igrali tudi v srednji šoli. Potem pa spet dolgo nič. Nekako 3 leta nič, če sem natančnejši. Danes pa spet. Badmintona ni bilo, zato sem postal član naključno izbrane odbojkarske ekipe v družbi s še petimi mladenkami v pajkicah ali kratkih hlačah. Osredotočen na igro. Tako.
Ugotovitve? Nekaj še znam, popolnoma za odmet morda še nisem, a vseeno je daleč od nekdanjega občutka, sploh za servis. Čeprav je res, da je rama medtem pretrpela že marsikaj.
A to morda ni najvažnejše. Že res, da je lepo, da so me znova pripravili do tega, da se športno udejstvujem. Prav tako je po svoje prijeten občutek, ko te bolijo noge in veš, zakaj. In da to niti ni slabo. Kar pa se mi zdi zares pomembno, je to, da se zabavamo. Zanimivo, kako dobro nam je šlo. Bal sem se, da nam bo žoga padala po tleh pred nos (Vrta PRESS), a mladenke so bile prav poskočne in zavzete. Tako dobro se že lep čas nisem zabaval. Že res, da je kakšna padla dol med tremi, že res, da ni šlo vedno vse po načrtih, a trudili smo se, smejali in neobremenjeno igrali. Rezultat? 1 nampram 1, pretežno pošteno, čeprav naslednjič bi jih lahko naklestili. A naslednjič nas čakajo nove ekipe in predvsem nove dogodivščine.

Jutri pa spet ne bom mogel vstati…