brumec.org

Turčija: še 7 dni

Dotični vnos začenja daljšo serijo prispevkov o Turčiji. Verjetno večini ni povsem jasno, zakaj sem se spravil ravno nad Turčijo, zato najprej okvirna razlaga.

V Turčijo bo 29. marca sončni mrk, solar eclipse. Zadnji mrk, ki je bil viden pri nas, je bil 11. avgusta 1999. Naslednji mrk, ki bo viden pri nas, bo leta 2081 (še naslednji pa takoj naslednje leto, torej 2082, srečkoti). Če še nekako upam, da bom takrat morda še lahko mežikal, pa vsekakor dvomim, da bom lahko opazoval in slikal. Zato je bilo potrebno ukrepati.
Pravzaprav je odločitev padla že pred pol leta in to nenavadno hitro. “Bomo šli v Turčijo na mrk?” “Itak!”
Sprva smo računali, koliko nam bi računale turistične agencije, nato smo računali, koliko bi stala le letalska karta, a navsezadnje smo se odločili za avto. Zakaj? Konec marca je v večjem delu Evrope (+ azijski del Turčije) še precej nestanovitno vreme z občasno oblačnostjo, kakšno ploho in podobnim. Ker želimo doseči kar največjo verjetnost uspeha naše male astronomske odprave, smo si izbrali avto, saj bomo tako lahko ustrezno uskladili vsakodnevno spremljanje vremenske napovedi z mestom opazovanja. Kar po domače pomeni, da se bomo peljali tja, kjer bo jasno. Naš neuradni cilj je bližnja okolica Manavgata, torej nekoliko vzhodno od Antalye na južni turški obali.
Seveda pa je potrebno računati tudi na možnost, da bo povsod oblačno. Zato smo se odločili, da naše potovanje nekoliko raztegnemo.
Še prej, preden se lotim opisovanja poti, pa moram pojasniti, koga vse označuje tolikokrat omenjeni osebni zaimek “mi”. Mi smo Simon, šofer in postavni preganjalec oblakov, Aleš, veteran mrkov, saj je videl že enega na Madžarskem, Maja, vedno nasmejana članica naše odprave (vsaj do trenutka, ko se bo soočila z dejstvom, da bo celo pot morala sedeti zraven mene), in jaz, Klemen, ki me bodo s sabo vzeli zato, da bo povprečni strošek po osebi manjši, ko si bomo delili račun za bencin. Najbrž. Štirje. Naj torej velja -> štirje == mi.
Zdaj pa še nekaj besed o prvem delu poti, ki je že okvirno določen.
Štart je predviden za petek, 17. marca, ob osmih zvečer. Sprva smo nameravali iti dvajsetega, ko pa smo videli, da to pade na ponedeljek, smo se odločili za predhodni odhod, saj je število izpuščenih dni na faksu tako enako, mi pa dobimo kak dan za raziskovanje več. Posledica tega se bo pokazala že prvi dan, ko se bomo en dan preživeli v Sofiji (Bolgarija), nočili pa v temle hostlu, ki ima precej pestro ponudbo in je v centru mesta. Simona je najbolj prtegnila opcija “free beer za dobrodošlico”, meni pa se mikavno sliši free internet access in wi-fi in your room :) Glede na opis se sliši tako super, da bi kar ostali tam, tudi cena je ugodna, a vendar kanimo nadaljevati našo pot naslednji dan do Istanbula.
Ker bomo takrat po vsej verjetnosti še imeli nekaj financ, smo se odločili za dostojen hotel, si najeli zasebno sobo (suite, yeah baby!), ki je bila za še en razred boljša od Deluxe room, hehe. No, ker pravijo, da je v Turčiji treba barantati, se Simon ni preveč obotavljal in je stavr uredil kar preko maila. Soba sicer stane 200 € na noč, vendar mu je uspelo upravitelje prepričati, da nam je ceno spustil na 65 evrov. Ha! :) Zadeva je sicer v strogem centru, 300 metrov od Grand Bazaarja, 200 metrov od modre mošeje, 600 metrov od obale.

Ne vem, kako bomo zdržali… 4 dni, prejoj.
No, pot je torej precej natančno planirana za prvih 5 dni, nakar se bomo po ovinkih odpravili proti jugu. Zaenkrat še ne vemo točno, kam, ampak verjetno bo naslednja postaja Troja in njihove konjušnice.

Toliko za začetek. Čez vikend pa bom poskusil še nekaj napisati o predhodnih stroških, ki smo jih že imeli, pa sploh še nikamor nismo šli.
Še enkrat pa bi prosil tiste, ki so že bili v Turčiji, pa tudi tiste, ki poznajo koga in vedo več o tem, da kaj napišejo o užitkih in pasteh potovanja v Turčijo. kak dober nasvet vedno pride prav, zato že vnaprej hvala.