Osmo čudo sveta
Osmo čudo sveta je bil podnaslov originalnega Konga iz leta 1933. Letošnji v filmu to omenja na dveh enakih mestih. No, dveh od treh, če smo natančni. Kar bi moral biti hvalospev Jacksonovemu filmu, ki smo ga danes pogledali v kinu, naj bo torej raje primerjava med omenjenima.
Carl Denham, Jack Driscoll in Ann Darrow so predvsem drugačni. Legendarnega kričanja Fay Wray jim ni uspelo zadovoljivo ponoviti, novodobni Cabot je dobil podaljšan nos in ves film pričakuješ, da bo od nekod privlekel ogromno konzervo ali vsaj klavir. Jack Black deluje preveč smešno za vlogo režiserja, ki sicer tudi v originalu ni bil najresnejši tip, a vseeno ni ustrezal filmu, ki se je trudil biti temačnejši, večji, bolj strašljiv, bolj romantičen, predvsem pa dobičkonosnejši.
Kaj pa plot? Kot je ZUBi že prejšnji teden omenil, se zgodba na začetku precej vleče. Leta 33 so bili na ladji že po nekaj uvodnih prizorih, tu pa si recimo na začetku ogledujemo živalski vrt, ki nima nikakršne blazne veze s filmom in je le potrata našega časa in produkcijskega denarja. No fun.
Ann Darrow ni naključna tatica, temveč neka falirana komedijantka, ki so jo ravno vrgli iz službe v gledališču. Vseeno jim uspe celotno posadko zbrati na krovu, le da z nekaj (ne)potrebnimi ukanami in pregonom policije (ki se pojavi v novi verziji in je precej "samemu sebi namen". Driscoll je po novem nek slavni dramaturg s poudarjeno žensko platjo, njegova prvotna robustnost pa je prenešena na nov lik, samovšečnega Baxterja. Ta ženskost mu tudi preprečuje, da bi bil odločnejši že na barkači, zato je namen njegovega zasledovanja konga po džungli precej nejasen.
Prihod na otok je letos precej bolj dinamičen, nisem pa še povsem odločen, ali je to dobra ali slaba zadeva. Kapitan je tu gotovo postavljen bolj v ozadje, script pa ga (skupaj z Baxterjem) izpostavi šele v boju z golaznijo, ki je takisto nova pogruntavščina, ljubka za tiste, ki imajo radi sluz, nepotrebna za tiste, ki jih bolj zanima, kaj se ta čas dogaja s kongom.
Vrhunec letošnjega konga je vsekakor bitka s tremi T-Rexi, ki je zares spektakularna in zaradi katere se ogled filma splača. V originalu je bil le en dinozaver, bitka pa je bila zrežirana podobno, kar je zelo zabavno, če vemo, da je bil prvi kong v akcijskih prizorih 45 cm velika lutka, zadnji pa je gigantski programsko zgenerirani monstrum. Nasploh je očitno, da je Jackson z nekaterimi kadri, izseki iz besedila in vizualno podobo (uvodna in končna špica) naredil homage Cooperju in "pravemu" kongu, kar je lahko le pohvalno.
No, zgodba se zapleta in razpleta (preveč najbrž ne smem izdati), proti koncu so spremembe le v detajlih, je pa hecno, da so ob vsej uporabi moderne "fizike" v filmih nekako pozabili na to, da na vrhu Empire State Buildinga (in vseh ostalih skyscraperjev) brije kar močan vetrič zaradi termike (nekateri pravijo, da celo proti 200 km/h), kar povzroči celo to, da v vrhnjih nadstropjih "dežuje" navzgor. Wattsovi so lasje sicer malce valovili, gorila pa je imela povsem pomirjeno dlako :)
Če se je bilo leta 33 zaradi tega precej nesmiselno pritoževati, je vsekakor škoda, da so ta pomemben faktor zaradi estetske vrednosti zanemarili tudi letos. Potem pa je tu še sneg, ki je, ko pa dobimo pogled na NY s stolpnice, čudežno izgine, pa razno plezanje in skakanje in še kaj v visokih petkah ter podobni bombončki.
Povzetek? Hm, film je vreden ogleda, zdaj že veste, zakaj, vreden bo tudi dvdja, a le extended verzija, kjer pričakujem tokrat manjkajočo vodno kačo in še kaj. Zdi pa se mi, da ne bo pustil globljega vtisa. Morda je tudi to razlog, da je bilo kasneje več govora o trailerjih za prihajajoče filme (MI 3, Jarhead in Da Vinci Code, kjer ima Forrest dolge lase, lol).
