Alternativni transport
Tri dni pred pojutrišnjem je bila v Sloveniji stavka železničarjev. Spet so se nekaj pritoževali glede izboljšanja standarda in si s štiriurnim nedelom nakopali 10 ali 20 milijonov škode. Avtobusni prevozniki so bili presrečni.
Na poti v Ljubljano me je pobral Matic in tako me je dostavil pred vhod na faks. One way z Nissanom Navara. Zelo kul. Človek bi se navadil.
Nato se je dogodil faks, malo Potrča in analitične filozofije, malo Parme in Ivana Cankarja in malo plesnih in Vesne. Nato se mi je v čakanju na prevoz domov pridružila Eva in končno sva dočakala avtobus. Eva je trdila, da je to gotovo najslabši avtobus, ki vozi danes po slovenskih cestah, jaz pa sem se ji le smejal. Usedla sva se v zadnji del, ker drugje ni bilo prostora. Nato pa smo začeli. Gas, hitro speljevanje, luknje na cesti. Avtobus pa očitno s povsem flat amortizerji, zato nas je tudi najmanjša grbina pošteno premetavala, ko pa smo našli kakšno večjo luknjo, smo dobesedno skakali po par centimetrov v luft.
Mlademu šoferju očitno ni bilo mar, da je nekaj ljudi skoraj zletelo po tleh, drugi pa smo se le butali ob sosede, štange, šipe in še kaj. Uradno to lahko razglasim za najslabšo vožnjo v vsaj zadnjih dveh letih. Pravzaprav bi se res težko spomnil, ali nas je kdaj še bolj premetavalo.
Ne vem, kakšne so vaše izkušnje s kamniškim busom, ampak jaz sem dobil le novo potrdilo, zakaj bom šel danes z vlakom. Return ticket, prosim.
Da o ceni ne govorim.
