Spet jaz
Zdravo. Še vedno sem tu, le malce premora je bilo potrebno narediti. Zadnja dva dneva sta bila precej v redu, predvsem danes smo se na predavanjih prav dobro zabavali. Interne šale sicer, a zato toliko boljše. Zjutraj sem našel nekaj svojih starih esejev za filozofijo iz srednje šole. Posebej zabavno se mi je zdelo, ko je profesorice Alenka pri kakšnem mojem primeru, ki sem ga označil za radikalnega, dopisala, da je jako trapast. Hm, verjetno bi marsikaj sedaj napisal drugače, a ravno ti trapasti priboljški (ko sva s Kernom pisala o mezinčkomigajočih skeptikih, pa o nežno vijoličnih slonih in sebstvu nekega vsemogočnega škrata, recimo) so tisti, ki zabavajo kasnejšega bralca.
Verjetno še nisem omenil, kako je izgledal moj prvi profesionalno lektorsko popravljen članek. Od ene tipkane strani so štirje stavki ostali nespremenjeni. Marsikdo bi se držal za glavo, jaz pa le mislim, da lektorica ni doumela drugačnega sloga. Mar ni dolgočasno, da vse prispevke za filozofsko revijo ukalupijo in naredijo podobne? Vse enako, le tematika nekoliko variira. Kdo bo to bral? Ne vem. Vem pa, da bi lahko pritegnili širši krog, če bi dopustili tudi kanček slončkov z vijoličnim pridihom v kako resnejšo publikacijo. In potem v nedeljo izvem, da misli nova vlada s svojimi briljantnimi šolskimi reformami filozofijo, psihologijo in sociologijo narediti za izbirne predmete v gimnaziji. Ravno tisti predmeti, ki človeku dajo malce širši pogled na svet, ki mu odpirajo obzorja in komu celo namignejo pri bodoči poklicni usmeritvi, bodo sedaj neobvezni.
Kaj vse to pomeni? Na manjših srednjih šolah bo zaradi zmanjšanega zanimanja kar nekaj sposobnih ljudi izgubilo službe, takisto pa bodo šole proizvajale vedno več "tehničarjev", prav nič humanistično podkovanih. Verjetno to ustreza vladajoči opciji. Čreda, mi je rekla danes Urša na vlaku. Ja, prav res je tako, ovce bodo. Be.
Tako kot ovca postane marsikdo. Nekateri prostovoljno, drugi zato, ker jim tako ni treba razmišljati, tretji pa recimo pod vplivom družbe. Pa gotovo bi lahko odkril še kak vzrok. Poanta tega je, da pozabljajo, kaj je v življenju resnično vredno, kaj je pomembno. Recimo pristni stiki.
Verjetno je nekomu najlažje reči, da si zaposlen, da nimaš časa, ko bi se morda kdo rad pogovoril s tabo. Ali pa zaspan, utrujen od vsakdanjega sledenja čredi. Značilni obredi takih ljudi je "going out" vsak vikend, pa občasno ali redno popivanje z argumentom, da bo tako bolj veselo, elektronsko bolj (ali manj, bi se kdo strinjal) ozaveščeni pa za "redne kontakte" skrbijo s pošiljanjem ogromnih količin Fwd mailov. Potem pa pride kakšno pisemce, kjer tako vehementno piše "To sporočilo kroži že od leta 2002, pomagaj, da se ta krog nadaljuje. Tako boš rešil žensko z eno joško v Albaniji, v nasprotnem primeru pa ti bo crknil kemični svinčnik." In potem se sprašujem, kdo je tako naiven, da res verjame tem stvarem? Odgovori prihajajo vsak dan, vedno več jih je in vedno pogostejši so. Žalostno.
Kaj pa osebna sporočila? Kdaj ste nazadnje napisali mail, ki je imel vsebino? Le enemu naslovniku z le enim (pravim) namenom – pozdraviti ga, povprašati, zakaj se je hotel s tabo pogovoriti takrat, ko nisi imel časa. To je tisto, kar šteje, tisto, zaradi česar se splača biti tukaj na Zemljici. Inchy bi verjetno rekla – Naj vsak dan šteje.
Nietzsche pa dodaja: Prevrednotite vrednote. Res je tako.
