Ruggiero Leoncavallo – Pagliacci
Pred dnevi sem pisal, o tem, da bi na brumec.org predstavil nekaj manj znanih avtorjev in del klasične glasbe. Vesel sem bil pozitivnega odziva, zato mi dolžnost narekuje, da po prvem abonmajskem koncertu simfonikov, ki sva ga včeraj obiskala z Vesno, napišem nekaj besed o Leoncavallu.
Ruggiero Leoncavallo
V Napoliju rojeni skladatelj Ruggiero Leoncavallo (1857-1919) je študiral glasbo na konservatoriju v rojstnem mestu in literaturo v Bologni, kjer se je pod vplivom pesnika Giosueja Carduccija navdušil za glasbeno estetiko Richarda Wagnerja. Njegove prve, wagnerjansko napisane opere Chatterton niso uprizorili in Leoncavallo je najprej poskusil srečo kot glasbenik v kolonialnem Egiptu, nato p aje boemsko živel v Parizu in se preživljal s poučevanjem glasbe, korepetiranjem in igranjem klavirja po nočnih lokalih. Prijatelj, barotinist Victor Maurel, ga je priporočil založniku Ricordiju (Ricordi je bil takrat big shot, glavni za večino novih klasičnih glasbenih stvari) in Leoncavallo je dobil predujem za ambiciozen projekt: ustvaril naj bi operno trilogijo kot protiutež Wagnerjevemu Nibelunškemu prstanu. Delo mu je šlo počasi od rok, založnik je postajal nestrpen in Medičejci, prva opera predvidene trilogije o italijanski renesansi (sledila naj bi ji še Savonarola in Cesare Borgia), so sprožili resen spor med Leoncavallom in Ricordijem. Končno je založnik, ki je diktatorsko obvladoval italijansko operno sceno, dal v Milanu namesto Medičejcev uprizoriti Catalanijevo opero La Wally, preprečil pa je tudi njihovi uprizoritvi v Torinu in Benetkah. Leoncavallu je časnikar Marco Salla prijateljsko svetoval: “Brani svoje delo, kakor moreš, in imej odprte oči! Založniška hiša Ricordi odkupuje mnoge opere le zato, da bi jih pokopala za vedno.” (tale quote mi sicer ni povsem jasen, prepisan pa je s koncertnega lista:) Leoncavallo je v Parizu doživel zmeren uspeh s simfonično pesnitvijo La nuit de mai, po letu 1890 pa se je ustalil v Milanu in deloval kot glasbeni kritik in libretist.
Leta 1890 je opera neznanega učitelja glasbe iz italijanskega juga rešila brezvetrje, pomanjkanje novih idej, ki je po triumfialnem uspehu Verdijeve Aide leta 1870 zajelo italijansko opero. Pietro Mascagni se je odzval na razpis milanskega založnika Sonzogna in predložil svojo opero Cavalleria rusticana po zgodbi siciljanskega pisatelja Givannija Verge. V italijanski glasbi se je uveljavil nov stil, verizem. Umetniki so opustili vzviešene temein romantične literarne predloge. Snov za svoje opere so poiskali pri naturalističnih pisateljih, pa tudi v črni kroniki in policijskih zapisnikih, saj so skušali prenesti na operni oder življenje resničnih ljudi v vsej njegovi tragični krutosti. Leoncavallo je hitro ocenil, kje se lahko nadeja uspeha. Po dogodku, ki se je leta 1865 pripetil v nekem kalabrijskem mestecu, kjer je ljubosumni mož spektakularno umoril nezvesto ženo, je sam spisal libretto. Pokazal ga je Ricordiju (big bwana), ta pa je bil skeptičen. Motila ga je prav najbolj izvirna ideja opere, prolog, v katerem ena od glavnih oseb sama napove predstavo. (Prolog je nastal na pobudo barotinista Maurela, ki je na premieri pel vlogo Tonia, saj je želel, da bi imela “njegova” dramska oseba v predstavi večjo veljavo.) “Le kako naj publika resno vzame to osebo, oblečeno v belega pajaca? Tragično in smešno sta tu preveč pomešana, da bi imela kakršen koli učinek!” je nergal. Založnik je izpustil iz rok priložnost za kraljevski dobiček, saj je Leoncavallo z Glumači (Pagliacci) zaslužil več kot Verdi z vsemi svojimi operami skupaj (pwned:). Ricordijev tekmec Sonzogno je bil bolj jasnoviden. Opero je za 3000 lir (lira je bila očitno takrat več vredna, pred leti to ni zadostovalo niti za pivo) odkupil pod istimi pogoji kot dve leti prej od Mascagnija Cavallerio: pridržal si je 30 odstotkov od zaslužka od pravic za dvajset let. Glumači so bili prvič izvedeni v Teatro dal Verme v Milanu 21. junija (tu se koncertni list razhaja z Wikipedio, ki navaja 21. maj) 1892. Dirigiral je mladi Arturo Toscanini, ki je še malo prej igral violončelo v orkestru milanske Scale. Uspeh je bil velikanski in Leoncavallo ga ni več ponovil z nobenim drugim delom.
Glumače imajo redno na repertoarju prav vsa operna gledališča na svetu in navadno jih uprizarjajo skupaj s Cavallerio rusticano. Operi dajejo posebno notranjo moč konsistentnost dramske zgodbe, mojstrska enotnost glasbe in libretta in poigravanje z idejo gledališča v gledališču (drugo dejanje je namreč gledališka igra/cirkuška predstava, nastopajoči so isti, le z drugimi imeni in vlogami, ki se nepremostljivo mešajo z realnim življenjem). Le-ta v drugem dejanju zgosti skoraj neznosno napetost (ki je malo manj “neznosna” in “napeta”, če ne razumeš italijansko, heh) med komičnim dogajanjem v gledališki predstavi in vrtincem ljubosumja, strahu, izzivanja usode, poželenja in ljubezni, ki žene dramske osebe proti tragični razrešitvi. Nemirna, z južnoitalijanskimi melodijami obarvana glasba niha med pritajeno grozo, igrivo eleganco commedie dell’ arte, patetiko arij in dramatičnimi kontrasti odrskih konflikotv. Obe dejanji povezuje umetelno izdelan stavek za orkester, eden najlepših med množico romantičnih opernih intermezzov. Glasba zapeljuje naša čustva v premočrtni svet odrskih junakov: sočustvujemo z zaljubljencema, strah nas je za Neddo, ko se poigrava s Toniem in Caniem, sprašujemo se, kakšne duševne muke so naredile iz Tonia škodoželjno in maščevalno pošast, trpimo s Caniem, ki se mora na odru pred vsemi norčevati iz lastne nesreče. Leoncavallo je v enkratnem navdihu ustvaril delo, v katerem vsakdo lahko ugleda zgoščen in idealiziran odsev lastnih življenjskih stisk. Navsezadnje življenje od vseh in ne le od umetnikov zahteva, da živimo in delamo ne glede na to, kaj pri tem mislimo in čutimo.
Ta povezetek je napisal Matej Venier, jaz pa sem ga bolj ali manj slovnično le pretipkal in dopolnil z nekaterimi svojimi skoraj bistroumnimi spoznanji. O zgodbi opere si lahko preberete na Wikipediji, jaz pa lahko podam le moj vtis.
Na odru smo lahko videli nekako stočlanski združeni zbor, ki sta ga sestavljala zbor Opere SNG Maribor in mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Nastopalo je pet solistov; Janez Lotrič kot Canio, Sabina Cvilak kot Nedda (objekt poželenja dveh moških z zelo pomenljivim imenom; ne-da, get it?:), Valentin Enčev, romunski baritonist, kot Tonio, Jože Vidic kot Silvio in Matjaž Stopinšek kot Beppo. Standardno dobri so bili simfoniki RTV z dirigentom Davidom de Villiersom.
Prvič sem v živo poslušal (in opazoval) najznamenitejšega slovenskega tenorista Janeza Lotriča, ki me je z izvedbo pozitivno presenetil in je z nastopom precej izstopal iz družbe ostalih treh (moških) pevcev. Polnost njegovega glasu je resnično zapolnila tudi zadnje kotičke sicer zelo dobro obiskane Gallusove dvorane.
Koncert je odlično uspel in je navdušil tudi zahtevnejše občinstvo (mene?:), naslednji mesec pa bo nastopal zbor Carmina Slovenica z zborovodkinjo Karmino Šilec. Ko smo jih poslušali prejšnjič, je bilo absolutno krasno, gotovo najboljši koncert, na katerem sem bil. Znajo. Kaj drugega naj še rečem kot – vabljeni? :)
Tako, končujem prvi “klasični” vnos, upam pa na še kakšnega. Feedback je seveda dobrodošel, se pa zavedam, da je napisanega veliko (zato tudi nisem opisoval libretta) in da verjetno niste brali vsega. Pa nič zato, morda boste imeli več časa kdaj drugič.
Ko sem napovedoval serijo prispevkov, sem omenil tudi, da priobčim kakšen zvočni posnetek. Tokrat sem pripravil uvodni preludij. Prenos (4,3 MB)