Kvazi duatlon
Vsako leto v začetku maja je v cerkvi svetega Primoža in Felicijana poljska maša, ki jo ponavadi vodi mekinjski župnik. Tako seveda tudi letos, ko nas je razsvetljeval župnik Pavle s krasno pridigo o ljubezni. In celo enega lepega bralca beril so imeli, hooray. Dopoldne sva šla gor z mami, pač z brzino, ki mi je dovoljevala slikanje, zato je spet na voljo nova galerija. Ko pa sem prišel domov, sva z Marušo sklenila, da pojdeva s kolesi v Kamniško Bistrico. Nato sva videla, da je gužva strašna (nek event je bil tam..), kar naju je spodbudila, da sva spremenila destinacijo. Šla sva na Črnivec. OMG!!11
Ja, taisti prelaz na več kot devetsto metrih nadmorske višine. Vročina zgodnjega sonca, ki naju je žgalo po vseh ovinkih prav do vrha in celo segrelo vodo v bidonu, je bila skoraj neznosna. Ali pa le midva nisva vajena.
A vendar sva premagala dobrih 10 kilometrov vzpona in občutek je bil prav fin. Super je, ko stojiš na vrhu, s priprtimi očmi strmiš v sonček in čutiš malce bolečine v nogah. Vredno truda.
Upam, da kmalu spet ponoviva.
