brumec.org

Šport. In nogomet.

Zjutraj sem šel po dveh letih znova popolnoma sam na Črnivec. Bil sem tako trmast, da nisem hotel narediti pavze, čeprav je bilo vmes kdaj kar krizno. In predvsem vroče, jaz pa z zelo malo čaja. Vzpon je trajal 48 minut, povratek zgolj 22, iz česar je verjetno vsaj malo razvidno, kako fin klanec je to. Zvečer pa je bil seveda nogomet. Finale LP. Milan vs. Liverpool. Navijali smo za rdeče, čeprav je bil prvi polčas strašen. A v drugem so v sedmih minutah dosegli tri gole in nato smo še eno uro trepetali, kaj bo. In česa ne bo. V zadnji minuti podaljška je imel Liverpool srečo. Dvakrat. Takisto potem pri penalih. A izteklo se je dobro.
Milan si IMO itak ni zaslužil zmage, ker je imel že proti PSV totalno srečo. Tako. Upam, da ste uživali v tekmi.

Spletopisje

Lotil sem se postavitve prvega spletopisa. Ne na lastno pobudo, temveč na željo Alenke. Baje bo filozofsko obarvan.. No, ko bo končano, že pokažem. Gre pa znova za pLog, ki je odličen opensource sistemček za zapisovanje misli. Mimogrede pa sem včeraj naredil tole.. Nič posebnega, a vseeno.

Četvorka tudi v Kamniku

Ob zaključku šolanja so maturanti odplesali četvorko tudi v Kamniku. V nadaljevanju si lahko ogledate kratko fotoreportažo. Najprej smo videl svečan prihod ob spremljavi bobnarja Anžeta

Postavili so se v kolone in vse je izgledalo zelo urejeno

Kmalu se je pokazalo, kako dobro obvladajo :)

Gledalci so bili vzhičeni

Naključni fotografi so med zmedo dobili priložnost slikati se z naključnimi maturantkami

Praznujoče

Vsak rojstni dan je svojevrsten family reunion. Že nekaj let sem imel za rojstni dan kremšnite, ki jih dela mami in so najboljše thruout the world, letos pa me je Monika presenetila s torto. Zakon torto! Spomini na maturantsko torto se so vrnili, a mislim, da ne bom pretiraval, če rečem, da je bila ta boljša. Za dva kosa :) Here ya go, dr00l:

Aja, dobil sem kolesarski nahrbtnik s fancy luknjico za cevko, če imaš bidon zadaj. Moram preskusiti ASAP.

May the Schwartz Be With You!

To je sicer (pod)naslov upcoming parodije Spaceballs 2, a zadeva ima tukaj povsem drug pomen. Včeraj se je namreč zgodil dan, ko nas je pet odšlo gledat Natalie. No, štirje smo šli gledati Natalie, Vrta, ki je tr00 SW geeky lover, pa je želel videti generala Grievousa. Vsakomur svoje. Ko sva se z Blažem okoristila v McDonaldsu, smo vstopili v dvorano in po par minutah dočakali pesem. John Williams and the London Symphony Orchestra – Star Wars and Revenge of the Sith. Ah! Naslov pove vse. To je to, film, ki smo ga čakali mnogo let, missing link, ki bo zaključil sekstologijo (am.. torej.. *logija nima veze s Padme). Kako se je zadeva odvijala in razvila? Vse povem! *** SPOILERS HERE BE MUST ***
Prva scena me je kojci spomnila na Matrix Revolutions, razlika je bila le ta, da s tovrstnim streljanjem niso pretiravali ter da je Williamsova glasba precej boljša od Davisovih simfonij, ki znajo biti v trojki že precej utrujajoče.
Kancler je bil kmalu rešen, Dooku je bil kmalu prikrajšan za kak funt mesa, Obi-Wan je bil prvič pwned by the dark side.
Ker je "trojka" manjkajoči vmesni člen šesterice, je bil plot precej omejen s predhodniki, kar je pomenilo, da je zgodba predvsem stvar improvizacije. Kaj bo Lucas naredil, da bomo veseli? Anakin je naredil /j #darkside, Amidala je dobila dvojčka, jediji so quitali in cepali kot muhe (mja, vsi neki masterji, nakar jih dobijo po buči v 99 % poskusov s strani raje), stvari so se dogajale. Kako in kdo je dogajal? Pa pojdimo po naključni vrsti.
V primerjavi z ostalimi petimi deli je gotovo najbolj napredoval R2. Sesuval je ostale robotke, obvladal situacijo, skratka zakon je bil. Škoda, ker so mu na koncu formatirali sistem. V 4, 5 in 6 se mu vidi, da ni več itself.
Naslednji, ki odigra občutno bolje, je gotovo Kenobi. Jedi master, ki je bil v enki in dvojki po mojem okusu malce nekompetenten, se popravi, postane pametnejši, manj zatežen, podpira in ne teži ves čas z nekimi slutnjami, temveč le takrat, ko je to treba. Skratka – postane to, kar Kenobi kasneje je – smart guy.
Razočaranje je bil gotovo general Grievous, ki je kot "the deadliest killer in the universe" pokazal bore malo. Njegovo kriljenje je sicer zabavno, a nehote se mi je prikradla alegorija na Don Kihota in mlin na veter. V Clone wars je bil Grievous gotovo boljši, zato je škoda, da niso izkoristili potenciala novega lika.
Naslednje malo razočaranje so bili nekateri dialogi; prednjačila sta predvsem Padme in Anakin. Ah, Padme, kaj so ti storili? Tisti, ki se venomer zabavate od dialogih Leie in Han Sola, boste kar malo žalobno zrli platno, kjer poskusi globokumja kaj klavrno propadejo oz. se transformirajo v "No, I love you more" enovrstičnice. A SW ni film, kjer bi dialog podpiral zgodbo, zato se s tem nima smisla preveč obremenjevati. Ne razumite narobe, Padme je še vedno v "I’d do her" formi, a pogrešamo prikupnost, ki je bila značilna zanjo v predhodniku.
Naslednji? Recimo Yoda. V celem filmu ima en prikupen fight s Sidiousom (pa še takrat fails, heh), drugače pa je spet vaški modrec, ki je zaradi tega, ker ni na pravem kraju, pravzaprav na pravem kraju. Pa naj razume, kdor more. Anyway, eden izmed redkih jedijev, ki preživi.
Mace.. Ah, ta Mace. Se še komu zdi, da Morpheus ne sodi v Vojno zvezd? To je tako, kot da bi agent Smith iz Matrice postal – recimo – vrhovni vilin. Aja.. Nevermind :)
Gremo dalje – lord Sith. Tip ima potencial, a žal smo redko deležni njegovih fighting skillov, nekoliko pogosteje pa uzremo katero izmed njegovih grimas. Stvar, ki jo najbolj pogrešam med trojko in štirico, je gotovo prikaz uvajanja Vaderja v službo Sitha. Imagine.
To so glavne kritike. Pa ne mislite, da je film slab. Kje pa! To so le stvari, ki bi lahko bile boljše, a jih imamo radi "as is".
Če bi želel opisati, kaj je bilo dobro, tega vnosa ne bi dokončal danes, to je gotovo. Pozitivno so presenetila vozila, ki so precej inovativna. Čeprav je bilo poprej na netu mnogo leakanih sličic, je bila "live" demonstracija vseeno impresivna.
Druga super reč pa so seveda mečevanja. Veliko jih je, a premalo, kajti vsaj Grievous bi lahko malce manj pokašljeval in večkrat posvetil komu. Tako je spektakularnih bojev le nekaj. Anakin in Dooku, Anakin in Kenobi, Sith in Yoda, Kenobi in Grievous ter Windu in Sith. Mislim, da so to vsi. Morda bi se prilegel še kakšen "gang-trooper-bang" (poleg onega v uvodni sekvenci), kjer se jediji spopadejo s hudobneži.

Film kot celota je definitivno a must see. Manjka mu nekaj spicy dialogov, a Anakin pač ni Solo. Oziroma je, a šele v sedmem delu, lol (referenca za nevedne). Računalniški efekti so najboljši doslej, čeprav fizikalne pomanjkljivosti (napake) še vedno obstajajo. Ko namreč nekdo razbije šipo, ki stanovanje loči od prostranega vesolja, je edini efekt ta, da zadeva postane slippery in malce vetrovna. Right!
Glasba je krasna, Kenobi me je res impresioniral (dvoprstni zapiralni sistem vrat owna vse! the schwartz!), plot je kompakten, nedolgočasen in dovolj napet. Morda bi sedel le kak Anakin vs. Sidious prepričevalni fight, ouje.
Gotovo se je nakup kart izplačal. Sicer je obstajala rahla razlika med tistim, kar smo gledali mi, ter tistim, kar je gledal Uroš, a to so detajli. Marsikatero uganko smo kasneje razrešili v prijetni družbi s pridihom češke domačnosti. Neponovljivo, a poskusiti bo treba? S čim? Kutcherjem? Willisom ter Del Torom? Bomo videli.
Hvala tudi vsem za lepe rojstnodnevne želje in darila, ki so mi jih nameravali podariti. :)

Zakaj se je lepo starati?

Ko imaš rojstni dan, dobiš čokolado. In tako trenutno izgleda moja miza:

Tridesetim se bližam :) Hvala vsem za lepe želje. Prvi, ki mi je uspel voščiti ob pol enih ponoči na dan, pa je bil kdo drug kot Vrta. Za ostale velja: Več sreče prihodnje leto :)