Kvazi duatlon
Vsako leto v začetku maja je v cerkvi svetega Primoža in Felicijana poljska maša, ki jo ponavadi vodi mekinjski župnik. Tako seveda tudi letos, ko nas je razsvetljeval župnik Pavle s krasno pridigo o ljubezni. In celo enega lepega bralca beril so imeli, hooray. Dopoldne sva šla gor z mami, pač z brzino, ki mi je dovoljevala slikanje, zato je spet na voljo nova galerija. Ko pa sem prišel domov, sva z Marušo sklenila, da pojdeva s kolesi v Kamniško Bistrico. Nato sva videla, da je gužva strašna (nek event je bil tam..), kar naju je spodbudila, da sva spremenila destinacijo. Šla sva na Črnivec. OMG!!11
Ja, taisti prelaz na več kot devetsto metrih nadmorske višine. Vročina zgodnjega sonca, ki naju je žgalo po vseh ovinkih prav do vrha in celo segrelo vodo v bidonu, je bila skoraj neznosna. Ali pa le midva nisva vajena.
A vendar sva premagala dobrih 10 kilometrov vzpona in občutek je bil prav fin. Super je, ko stojiš na vrhu, s priprtimi očmi strmiš v sonček in čutiš malce bolečine v nogah. Vredno truda.
Upam, da kmalu spet ponoviva.
2. May 2005 ob 21:45
U slikice, hitim gledat
2. May 2005 ob 21:46
Pomoje je mel muc kr dolgo noč, kdo ve kje se je klatil lump.
3. May 2005 ob 1:21
Mar sta skupaj vandrala, da ti je kojci znan ta temačni pogled? Vedno brez mene, presneto.
1. September 2008 ob 19:14
[…] je naokoli in spet smo se zbrali pri poljski maši na Sv. Primožu, tako kot tudi že leto poprej. Letos sva tja odšla sama z Bucotom in nabrala cel kup družbe med potjo, najbolj pa sva […]