Mini in maksi
Mini piškoti in maksi pogostitev. Vse to v dvanajstih urah. Kako? Počasi.
Včeraj, torej v soboto, sem bil povabljen na praznovanje rojstnega dne moje ex gf in njene sošolke. Pa sem šel, ne. Pogumno v boj, celo z namenom, da se kanim imeti nadvse fino. Ohja. S sestro sva šla, hyundai kot prevoznik, jaz kot njegov šofer. Lepa druščina. Praznovanje took place v neki odročni hiši (Bogu za..), a seveda sva brez težav našla do tja. Vsaki izmed slavljenk sem prinesel eno ciklamo. Ja, roža je to, v tegelcu. Da dlje drži. In čisto mimo grede, baje je najbolje, da jo imate v hladnem prostoru in jo redko zalivate. Sicer ne tako redko, kot jaz zalivam kaktuse, a vseeno ne prepogosto, je raje bolj suha. Potem pa jeseni ven poberete čebulice in spomladi jo spet lahko pripravite do cvetenja. Tako to je. Dobro, pa nazaj na zabavo. Bili smo v pritličju neke novogradnje, ki baje kani postati kmečki turizem. Tudi prav. Nerodno se mi je zdelo, da je bila edina reč v prostoru ozvočenje in neka sesuta stara kišta z nedelujočim cd-romom. Grr. Na disku pa cel kup piratskih (prejoj!) mp3jev z narodno glasbo. Fuck off, Boštjan Konečnik!
OMG! Ne trdim, da sem nek izboren poslušalec, a vseeno imam jako pronicljiv glasbeni okus. In to, kar po mojem mnenju sodi na rojstnodnevno zabavo, res niso le domače narodnozabavne kvazi uspečnice, o ne!
Ker v novogradnji pač še ni bilo ogrevanja, sem tako cel večer večinoma prebundil (hm, zanimiva beseda, meaning – preživel v bundi. čeprav bi lahko rekli – preživel kot bundy, heh). Tako torej. naša situacija je taka – Temen prostor z eno lučjo z nenormalno preglasnim ozvočenjem, še bolj nenormalnim poskusom glasbene podlage in temperaturo pod ničlo. Partee, d00d! Pravzaprav me je kar malo presenetilo, da sploh nisem bil edini, ki mu take razmere niso sedle. Še bolj pa me je presenetilo to, kdo so bili tisti, ki se jim to ni dopadlo. Vsi sošolci od organizatork, namreč. 0wn3d. Noreli so le lokalci, pa še to le zato, ker so bili podprti vsak z nekaj flaškami hmelja.
Zato nas je 10 ob 11h sklenilo, da tako ne gre več naprej, in smo se zabavali po svoje. Z vročo čokolado. In z mnogo manj glasno glasbo. In veste kaj – krasno je bilo. Prav nasmejali smo se vsemu (yeah, we feel pity for those who stayed).
Zabava, ki to ni bila, vsaj ne za večino povabljenih, je najbrž trajala dlje, mi pa smo domov odšli nekako ob enih, pol dveh. In hitro spat, kajti ob pol devetih smo morali biti up and ready. Zakaj? O tem pa več v naslednjem artiklu malce kasneje.
ps: Ne, nič nisem pil, vsaj alkoholnega ne, saj sem bil prevoznik. Uradni. Spoštujte zakon!
