Carmina Burana: Zadnjič
Včeraj nisem nič dopisal, ker sem bil cel dan v Ljubljani. Najprej na faksu, nato pa smo s kolegicami odšli na koncert v Tivoli. Začelo se je z delom, ki ga pravzaprav nisem pričakoval, z deli Verdijevih oper. Aida, Traviata ipd, saj poznate. Nato smo imeli 20 minutni odmor, nakar se je začela prava reč, opera Carmina Burana. O vtisih pa si lahko preberete v nadaljevanju. Morda boste celo – presenečeni. Zvok je bil obupen. Vsaj v prvem delu (človek se vsega hudega navadi:)
Zvočniki, ki so najbrž dobri za hokejske tekme, nekako niso primerni za visoke ceje. OMG, ko so prvič zapeli, je bila večina navdušena, jaz pa sem se prijel za glavo. Navajen kvalitete glasbe, ki sem jo deležen na koncertih simfoničnega orkestra v Gallusovi dvorani sem bil osupel. Sprva sem bil celo mnenja, da bo to totalna polomija.
A kot sem mimogrede že omenil, človek se navadi. Zato lahko priznam, da je bil drugi del precej boljši. "Lag" med dejanskim zvokom in zvočniki je bil manjši, jakost boljša, predstava tudi.
Carmina Burana je predvsem scenska mojstrovina z izredno kostumografijo in zanimivimi plesnimi in peerotehničnimi učinki, glasbeno in predvsem tekstualno pa ni nekaj strašnega, čeprav je res, da praktično vsak pozna vsaj uvodno (in končno) pesem.
Zaključim lahko, da to ni bil stran vržen denar, da je bila zanimiva izkušnja, vendar ne na pravem kraju in ne tako dobro, kot sem pričakoval. Nekako 7/10. Škoda. Adiemus lansko leto je bil bleščeč proti temu. + včeraj je pred mano sedel nek Štajerc, ki je moral komentirati vse in je šel večini precej na živce. Vsaj tistim, ki smo tja prišli zaradi koncerta. A kaj hočemo, pri 4000+ obiskovalcih se temu pač ne da izogniti.
