Giro d’Assisi
Do sedaj sem dvakrat šel i Italijo s kolesom, vedno preko Hrvaške in vedno v lepi družbi. Do Zadra, nato s trajektom v Ancono. Prvič leta 2001 čez "centralno " Hrvaško (Delnice, Ogulin, Gospič, Velebit, hehe), drugič leta 2003 pa Reka, jadranska magistrala. Obakrat pa potem na Pag in složno do Zadra. Iz Ancone pa po Italiji do Assisija, svetovno znanega romarskega središlča, kjer smo potem preživeli en teden in si ogledovali znamenitosti..
Leta 2001 je natal tudi pravi kolesarski potopis v verzih, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.
Giro d’Assisi
spisal Kaličopko (to sem jaz, heh)
Bila je sreda, dan odhoda,
spet se zbrala je gospoda,
vsi poskočni, mladi, lepi
smo živeli le ob repi.
To je spremenila sreda,
šli v Assisi smo, seveda.
Vsak je s sabo imel kolo,
štumfe, gate in pero,
liter vode, kilo kruha
in svoj glas-čist brez posluha.
Dejstvo to nas ne ovira,
naj si vsak po svoje svira,
koga briga za ostale,
kure dolgo niso spale,
saj smo peli cele dneve,
tudi pesmi najbolj leve.
Sem že rekel? Šli smo v sredo,
zgodaj zjutraj v jutro bledo.
Že na delu je sovražnik,
nam nagajal je prtljažnik.
K sreči Jurij imel je klešče,
jaz pa roke skoraj vešče.
Polno šmera za začetek,
kaj le jedli bomo v petek?
Končno smo se premaknili
in v Šmarje se prebili.
Tam nas čakal je Boštjan,
vedno trezen, nikdar pijan.
Krasno, zdaj smo cela grupa,
skoraj vsak nam kdaj pohupa,
to nam daje mnogo volje,
mimo šiba reka, polje.
Se primigamo v Kočevje,
levo, desno samo drevje
in seveda dva medveda,
nas ne čudi, saj je sreda.
Vendar naš ostaja moto:
Kaj za zajtrk bo v soboto?
Gremo dalje, pride meja,
vedno hujša pa je žeja.
K sreči Kolpa nas odreši
in prebavo nam pospeši,
ker ko plavaš proti toku,
si na mestu, ko v okopu.
Človek kmalu se umije,
vodo iz uhljev si odlije,
se usede na kolo,
rit naštima-zdaj pa bo!
Prvi dan še vedno traja,
je bolj vroče, kot pa maja,
nas to kaj preveč ne moti,
čaka Sonček nas na poti.
Zemljevid nam kaže pota,
vse je točno, ni pomota,
bližnjic res se veselimo,
mnogo časa pridobimo.
Ogulin nas pridno čaka,
pot do tja je brez oblaka,
vsi smo srečni in veseli,
da po bližnjic bomo smeli.
Ko pa ravna cesta izgine,
hitro nas veselje mine,
sedemnajst procentni klanec
nam prežene dolgi spanec.
Hrib je zoprna zadeva,
vsak od nas sede sameva.
Klanca noče biti konec,
rad odvrgel stran bi lonec,
ki prevažam ga po poti,
vendar vedno bolj me moti.
Končno pridemo do vrha,
tisti klanec bil je mrha,
si privoščimo premor,
kdor gre dalje, res je nor.
Nam napolnijo bidone,
noter damo prah limone,
spet zložimo vso opremo,
drugi čakajo me z vnemo.
Kamorkol obrnem se
slišim: Klemen, a si že?
Jaz seveda se obiram,
dolge gate okrog pobiram.
Kaj jaz morem, če not noče,
drugim pa je silno vroče?
Končno sem pri sebi, rečem,
za ostalimi brž stečem,
spet pozabim na kolo,
zdaj iz tega nič ne bo.
Težka res so naša pota,
a smo dobri, ni pomota.
Ogulin je vedno bližje,
v petek zjutraj zmeraj riž je,
ampak to ni najbolj važno,
ker oblečeni smo pražno,
saj prispeli smo do konca,
dneva ena in ne Sonca.
Stvar zna biti silno resna,
saj je koža kar pretesna
in zato vsi gremo v morje,
Klemen prvi v led zaorje.
Morje pa sploh ni več morje,
saj na vrhu je brez skorje,
slane skorje, ki ločuje,
ga od jezera brez nuje.
Naj povzamem, voda krasna,
naša župa motno jasna,
to je kuharska premiera,
za spremembo spet brez pera.
Spet sem bil poskusni zajec,
kruha dobil prvi krajec,
test uspešno sem prestal,
kuhar sem tako postal.
Kar naenkrat smo zaspani,
sem prepričan, prav nič pijani.
Najdemo si malce placa,
tam je včeraj spala raca,
smo ostali brez večerje,
saj pustila je le perje.
Fnt merija, to bo fletno,
mi tak spimo enkrat letno.
Ne zdaj mislit, da je fajn,
raje štrihal bi kombajn.
Žabe, kamorkol pogledaš,
imaš občutek, da najedaš
žabam, šeficam močvirja,
rabiš kačjega pastirja,
ki pomirja vse strasti,
žabe skuha, pa jih ni.
Malce le se pomirimo,
nekaj ur celo prespimo,
ko se novi dan prebuja,
hrana vélika je nuja.
Hitro nekaj skup spacamo,
čajne vrečke v pisker damo,
ko pojemo še rozine
že skupinica odrine.
Gremo v Gospić, kraj na jugu,
jaz bi raje bil na cugu.
Pot je dolga, enolična,
jo polepša punca mična.
Bejbi dal takoj je sedem,
jaz še gledam in nasedem.
Lestvica je fajn zadeva,
prav noben tam ne sameva,
saj se vedno najde kdo,
ki fajn zraven pasal bo.
Mnogo šlo je deklic mimo,
imamo dost zalog za zimo,
vsak damo v svoj okvir,
saj le nismo brez manir.
Pot se naša nadaljuje,
Bejbi že načrte kuje,
ker je bil v Kočevju medo,
zrezke bomo jedli v sredo.
Zdaj na drugi smo postaji,
najbrž res smo v Himalaji,
hribov mnogo, dva preveč,
zadaj cucek, hitro teč!
Bliža gorska se etapa
in prešvicana je kapa.
Velebit nas mirno čaka
ter si misli: Glej bedaka!
Mi se ŠE mu ne predamo,
vneto v klanec se podamo,
vedno nižja je prestava,
to ve zdaj že vsaka krava.
Stvar res silno gre počasi,
po tej lepi, ravni trasi.
Petnajst tisoč metrov hriba,
prav na hitro gori šiba.
Je še daleč, ata Smrk?
Hrib se nam le smeje v brk..
Končno pridemo do cilja,
zdi se nam kot dolga milja,
to je zadnji tak zaplet,
čaka nas prelep pogled.
Pag na višku svoje slave,
slike najbrž bodo prave,
ki ga kažejo v lepoti,
tudi nas ta stvar premoti.
Smo na vrhu, Bogu hvala,
Zemlja bo vsak hip zaspala,
nas še čaka divji spust
v Karlobag, vsi lačnih ust.
Klanec dvigne nam povprečje,
skoraj padem v smrečje,
ko smo enkrat v Karlobagu,
kmalu bomo tud na Pagu.
Gremo v sam center mesta,
išče Bejbija nevesta,
žal ima premalo časa,
spet prikrajšana bo rasa.
Sprejmejo nas kapucini,
dost hitrej kot na carini,
nam postrežejo z večerjo,
sploh se nam nič ne zamerijo,
saj dobimo tudi tuše,
kjer si osvežimo duše.
Imeli smo se skrajno fino,
saj smo pili belo vino,
vendar le dve četrtini,
jaz in Bejbi sva še mini.
Preživimo že drug dan,
jaz sem še tako zaspan.
K sreči imamo kamagel,
jaz na riti sem ga imel,
saj čez noč prav fletno paše,
če pri roki nimaš flaše.
Tretji dan je zdaj na vrsti,
vse močno srbijo prsti,
smo par ur že brez kolesa,
to občutijo telesa,
delavno so nastrojena,
za poganjat narejena.
Najprej gremo do subjekta,
v Prizno ravno do trajekta,
ki zapelje nas na Pag,
veter piha, nisem nag.
Djevojke v Karlobagu,
mi vas čakamo na Pagu!
Super, zdaj smo na otoku,
to proslavil bi ob soku,
kaj ko tam je sama voda
in umazana posoda.
Pot se naša nadaljuje,
žal na dol že pospešuje,
vije se kamnita cesta,
blizu ni nobenga mesta.
Ravno sredi te ravnine
kar naenkrat dež s ulije,
nas premoči kot golobe,
spet je nekaj šlo narobe.
Ploha dokaj hitro mine,
jaz vse mokre mam kocine,
nam premoči prav vse cujne
in zadeve najbolj nujne.
Vajeni smo na vse hudo,
kar pač skrajša to zamudo,
gremo dalje na celino,
upamo že spet na vino.
Žal v Zadru te ni sreče,
saj doma noben nas neče,
tudi nune nas spodijo,
mislijo si: Ti smrdijo.
Nas to kaj preveč ne moti,
saj že dolgo smo na poti,
vsak napade oštarijo,
gremo v prvo picerijo,
tam privoščimo si hrano,
truplo ni še nič zaspano.
Pice prav na hitro zmanjka,
kdaj bom sit jaz, je neznanka.
Plačamo za košček hrane,
gremo dalje, v nove hrame,
ko se vračamo v mesto,
picerijo vidim zvesto,
repete si vsak privošči,
v lakoti kar krožnik zlošči.
Pašeta nam dva obroka,
ko je konec, vsak se zjoka!
Končno smo se prav najedli,
s krožnikov vsak košček snedli.
Zdaj je le še to vprašanje,
kje bom sanjal svoje sanje
danes, v Zadru, ko je noč
in prav vsak lahko te poč.
Gremo kar do mestne šole,
spat med dolge, suhe kole.
Spalka trda je kot kamen,
drugič jogi s sabo vzamem,
to ni ravno zvezdic pet,
saj nikjer ni za sedet,
vendar nam nekako rata,
zjutraj na kolo-kravata.
Najprej k morju, rabim vodo
in zato zdaj pišem odo.
Ko se malce osvežimo,
do trajekta odhitimo,
štartamo že spet prepozno,
Bejbi izgleda dokaj grozno.
Stvar počasi se premakne,
cmok se v grlu nam zatakne,
ko smo enkrat sredi morja,
to bo ena lepa štorija.
Že ležimo na palubi,
se nam migati ne ljubi,
nežno mažemo se s kremo,
da smo lepi, dobro vemo.
Kmalu lakota nas zgrabi,
na kosilo nas povabi.
Kaj bi jedli? Zrezek, joto?
Šlo je najbrž za pomoto,
kajti čakajo nas njoki,
so prav hecni ti obroki.
Kuhat moraš dve minuti,
vendar Bejbi vse zamuti
in zato improviziram,
vsak mi reče, da ga sviram.
Njoke dam v cedevito,
kar je dobro, ni zabito,
ter postavim jih na sonce,
saj smo pozabili lonce.
Kuhali smo jih ur šest,
zdaj so dobri za pojest.
Telebajsek ne zaupa,
saj bolj čudni so kot župa,
prav zato jih damo v vrečo
za večerjo prav blestečo.
Končno plovba je končana,
vsa posadka pa naspana,
moramo še čez carino,
saj tovorili smo vino.
Mnogo ljudstva, strašna gužva,
sem počutil se kot spužva.
Mi še vedno smo brez repe,
potnik s kifeljcem se stepe.
Kmalu že sem na obali,
na tej italijanski skali
spet zaženemo kolesa,
mimo šibajo drevesa.
Ta Ancona res je špasna,
cesta strma sploh ni krasna.
vedno gor, le gor in dol,
pa še malo naokol,
mine hitro več kot ura,
šla je spat že vsaka kura.
Števec kaže, da smo dobri,
pridni, delavni kot bobri.
Imamo petnajst kilometrov
v družbi severnih in južnih vetrov
narejenih, tak pač kaže,
ker je dober, mi ne laže.
H koncu gre že druga ura,
se obeta krasna tura,
ko pripeljemo do znaka,
ki v jok spravi me, junaka.
Pravi, da smo naredili
petkrat manj in se-izgubili.
Koj zašvicajo mi očke,
saj v mestu smo le točke.
Begamo kot kura slepa,
pridemo le do odcepa,
noč je že, res temno vreme,
ni nobene več dileme,
kar zavijmo, tam prespimo,
zjutraj sveži se zbudimo.
Tam pa čakajo nas vrata,
vedno večja je zagata.
Vstopimo res prav počasi,
se nobeden ne oglasi
in zato vsi prav pogumno
hodimo po poti strumno.
Pridemo do gozdne jase,
Tam goščava nas obrase,
vse je delno zapuščeno,
izgleda res na pol zgubljeno.
To pa nas nič ne prestraši,
že bili smo v večji kaši,
kljub temu, da tam sta hiši,
notri najbrž polno miši,
se ne damo, tam prespimo,
ko večerjo naredimo.
Drugo jutro zgodaj, kmalu,
se zbudim v mraza valu,
pisker gor dam, kuham čaj,
vsak vpraša me – zakaj?
Naj vas več ne bode ost,
razlog silno je preprost.
Se mi zbriše črna pika,
bom predlagan za svetnika,
saj odprem še čokolado,
zraven pojem jim balado.
Ura je kar kmalu sedem,
ravno na kolo se usedem,
ko pojavi mlad se pes,
hitro sem umazan ves.
Koj za njim pa še lastnica,
šla v slast bi ji mesnica,
saj kar dobro je rejena,
zanjo ena ni nobena.
Nam pojasni vse razmere,
nočni kraj res ni za cmere,
saj nam zagrozi s pištolo,
kar vsem vlije dobro voljo.
Čimprej gremo stran od mamce,
malce lačni, brez salamce,
ampak bomo že zdržali,
saj smo skoraj vso noč spali.
Danes je nedelja, kriza,
bo ostala prazna miza,
trgovine so zaprte,
hiše vse na pol podrte.
Hvala, Bog, za slaščičarje,
sladoled največji dar je,
tudi sendviči s škampi
boljši so kot kakšni vampi.
Peljemo se dalje v Jesi,
tam parkiram pod drevesi,
vsi v obleki za takmašni
gremo v cerkev, hecno strašni.
Tam je dolgčas italijanski,
sem navajen na balkanski,
le še malo je do konca,
do Frančiška, brata Sonca.
Vendar pot na zemljevidu
kaže, da bom šel po hribu.
Nič kaj dobri ti obeti,
se privadi človek z leti.
Ko pa pridemo do hriba,
vsak od nas kar mirno šiba,
saj povsod so le predori,
prav v vsaki majhni gori.
Ravna cesta nas ne moti,
se je vsak veselo loti,
res ne gre brez krajših hribov,
a le manjših so nagibov.
Dokaj hitro gremo dalje,
kmal bo konec, že mi žal je,
vendar sreča me prevzame,
ko pomislim na vse dame,
ki me čakajo v mestu,
v ravni vrsti na podestu.
Res, vse to je utopija,
nam pomaga iluzija,
da poganjamo hitreje,
nihče več ne čuti žeje.
Le še zadnji strmi klanec,
kjer premagal me ni spanec,
pol pa le še spust v Assisi,
čaka zrezek nas na mizi.
Kar prehitro smo v dolini,
že se vozim po ravnini,
ko le pridemo do konca,
v tabor smo prinesli Sonca.
Vsi deležni smo aplavza,
prav prišla bi krajša pavza,
vendar vsak se le zabava,
kar skupina odobrava.
Skupaj gremo na večerjo,
hrano drugi prej preverijo.
Res hvaležen sem za vse,
saj dobil sem repete.
To je zdaj ta slavna zgodba,
ko jo berem, špila godba,
posvečena je trem norcem,
ki so z mano šli za koncem.
Telebajsek, navigator,
s sabo vozil je radiator,
da ponoči nas ni zeblo,
nam zakuril je kar deblo.
Tu je tudi cvet mladine,
Bejbi k djevojkam se rine,
res, da v pasušu je čuden,
a drugače prav priljuden.
Kaj naj za Jerneja rečem?
Vse obvlada, res sem srečen,
da je z nami šel po poti,
ki čist vsak se je ne loti.
Zdaj ta pesem se končuje,
moj se tvojim zahvaljuje,
spet ostal sem sam brez šopkov,
to je spev bil Kaličopkov.
Kdo so bili junaki, ki so za vas prevozili vse klance?
Boštjan Jaklič;
Jernej Pisk;
Klemen Brumec;
br. Matej Nastran.
1. December 2004 ob 11:57
joj, tako se pa že dolgo nisem nasmejal. resnično lepa dogodivščina opisana na domiselno slikovit način. zaprem oči in se predstavljam, ko vozim po ovinkih jadranske magistrale, čez hribe in doline proti morju hitim.
1. December 2004 ob 20:53
Juhu! Po treh letih in pol je ta pesnitev zagledala luč pred celim svetom!
Sem kar ponosen, da sem tud jaz dal vse to skoz. Res je bilo fajn! Pa še zmeri je fajn, ko tole preberem pa še kakšno slikico iz poti zraven pogledam. Ni čudno, da nas spet mika…
2. December 2004 ob 17:16
Besedilo je kar fletno
sem tud jaz že vrtu ketno
mal čez hribe in doline
cedil čez balanco sline.
Samo to mi ni čist jasno:
al’ to besedilo krasno
je nastalo kar na Giru
al’ se pol spisalo v miru.
2. December 2004 ob 18:21
besedilo povečini
je nastalo v milini
na trajektu tam čez morje
kjer bicikel vodo orje
ko bilo je vse v akordu
vse to stipkal sem v wordu
in objavil tu na spletu
v branje drugemu poetu
1. September 2008 ob 1:14
Ej, je obudilo tole lepe spomine…
Letos sicer ponovno načrtujemo kolesarsko varijanto za Assisi, se že veselim!